zgodba
Odtujeni polsestri iz Izole sta zaradi okoliščin prisiljeni živeti skupaj v majhnem najetem stanovanju v Ljubljani.
Film Damjana Kozoleta (Nočno življenje) je prejel vesno za najboljšo žensko vlogo v Portorožu, svetovno premiero pa je doživel v uradnem tekmovalnem programu festivala v Karlovih Varih.
iz prve roke
»Film govori o ljudeh, ki si ne znajo pokazati čustva naklonjenosti. Način, na katerega komuniciramo z drugo osebo, vedno izraža naše želje, strahove, frustracije. Kadar to počnemo na aroganten, agresiven način, po navadi le prikrivamo lastno ranljivost. To je film o dveh ženskah, ki ne želita imeti nič skupnega in negirata vsako podobnost, vendar na koncu najdeta to, kar najbolj zanikata. /…/ Polsestro vidim kot film čustvenih napetosti in na drugi strani dramske spontanosti s trenutki človeške norosti, humorja in sreče. Živimo v nevarnih časih, v katerih prosperirajo norci in psihopati, zato je vse, kar nam ostane, sočutje. In humor.«
– Damjan Kozole
portret avtorja
Damjan Kozole se je rodil leta 1964 v Brežicah. Kot režiser in scenarist se je podpisal pod celovečerne igrane filme Usodni telefon (1987), Remington (1988), Stereotip (1997), Porno film (2000), Rezervni deli (2003), Delo osvobaja (2005), Za vedno (2008), Slovenka (2009) in Nočno življenje (2016) ter dokumentarne celovečerce Rojevanje Leara (1993), Dolge počitnice (2012) in Kustosova soba. Igor Zabel: Kako narediti umetnost vidno? (2018)
Njegovi filmi so prejeli številne nagrade in nominacije. Rezervni deli so bili nominirani za berlinskega zlatega medveda, revija Sight & Sound pa jih je leta 2008 uvrstila med deset najpomembnejših filmov nove Evrope. Za Nočno življenje je Kozole prejel nagrado za najboljšo režijo v Karlovih Varih in štiri vesne na Festivalu slovenskega filma. V Portorožu je bil istega leta za najboljši dokumentarec razglašen njegov kratki film Meje. Damjan Kozole je dobitnik Župančičeve nagrade, ki jo mesto Ljubljana podeljuje za izjemne dosežke v umetnosti in kulturi.
kritike
»Ni lahko najti svežega pogleda na pogosto raziskovani svet disfunkcionalnih družin, a prav to uspe slovenskemu režiserju Damjanu Kozoletu z izjemno zabavno Polsestro. Gre za precejšen odmik od njegovega prejšnjega filma Nočno življenje, za katerega je leta 2016 prejel nagrado za režijo v Karlovih Varih; medtem ko je bilo omenjeno delo vizualno osupljivo, dramatično in nepopustljivo mračno, gre tokrat za bolj intimno in dostopno značajsko študijo, ki je sicer manj filmska, a zelo smešna in pripovedno bolj zadovoljujoča. /…/ Prav lahko bi se našel kdo, ki bi se mu zdelo scenarij vredno prirediti v film za angleško govoreče občinstvo.«
– Demetrios Matheou, Screen Daily
»Napetosti polno, a pogosto komično soočenje dveh nergaških sester, ki se spopadata z desetletji nerešenega vzajemnega sovraštva, se pred nami odvija kot učna ura iz ‘biti-čim-bolj-pasji’. Toda Kozole, ki se je v prejšnjih filmih ukvarjal s težjimi temami, kot so trgovina z ljudmi, politična korupcija in prostitucija, tokrat kljub mračni vsebini /…/ naslika bolj svetel, pa tudi bolj smešen portret svoje balkanske domovine.«
– Stephen Dalton, The Hollywood Reporter
»/…/ izjemno precizna študija odtujitve in nezmožnosti komunikacije. /…/ Film zaznamujejo izpiljen dialog, pošten odmerek črnega humorja in povsem naravna igra.«
– Lenka Tyrpáková, Mednarodni filmski festival v Karlovih Varih
»V lik uporniške Neže je Liza Marijina vnesla slojevitost in globino, ki subtilno namigujeta na skrita in potisnjena čustva, ki se skrivajo za navidezno grobostjo, nesramnostjo in samoironijo. Z natančnimi in dobro umerjenimi sredstvi ji uspe postopno razkrivanje emotivnega odpiranja svoje junakinje.«
– utemeljitev nagrade vesna na Festivalu slovenskega filma
»Čeprav so tudi v Polsestri nakazane teme, ki zaznamujejo sodobnost, denimo prikrito družinsko nasilje, stanovanjska problematika, porast turizma in ksenofobija, so tu drugotnega pomena. V ospredju je odnos med polsestrama. Da bi se nanj osredotočil, Kozole zminimalizira vsa izrazna sredstva in tako nadaljuje v prejšnjih filmih nakazano formalistično redukcijo. /…/ Polsestro /…/ je sicer mogoče razumeti kot metaforo, ki ponazarja neosnovano, a globoko, skozi rodove trdovratno prenašano in zakoreninjeno sovraštvo do drug(ačn)ega, čeprav je tvoje krvi. Ker pa je bila v konceptualnem zamahu deležna redukcije tudi zgodba, lika med padanjem v svoje brezno brezupa ne ponudita prepričljivih oprimkov, za katere bi se lahko prijeli in sočustvovali z osorno Nežo in apatično Ireno. Če redukcijo vzamemo dobesedno, kot kemijsko reakcijo, je Kozole filmu odvzel kisik in ustvaril zadušljivo atmosfero, v kateri gledalec hlasta za zrakom. Povedano drugače: hlasta za zgodbo in njeno verodostojno motiviranostjo. Tudi redke cinične replike, ki so pogojno humorne, ne prevetrijo vsesplošne in neutemeljene zamorjenosti. Ostane gola študija nesrečnih protagonistk, ki sta na začetku filma nesrečni vsaka zase, na koncu pa sta nesrečni skupaj. In kot pravi Irena – pa kaj.« 5*
– Tina Lešničar, Delo
»Polsestra, ne ravno Koreedova Sestrica, je brutalna komedija o dveh izolskih polsestrah, ki sta prepričani, da sta druga drugi ukradli življenje. /…/ Neža in Irena se v življenju nista ravno pogosto videvali, toda ko spričo okoliščin postaneta sostanovalki, se njuno sobivanje prelevi v ognjemet konfrontacij, pričkanj, pičkarjenj, jebanj, žalitev, negativne energije in živčnega kajenja. Ko druga drugo pošiljata v umobolnico, izgledata kot postresnični verziji družin Montague in Capulet. /../ Polsestri nas skušata na vsak način prepričati, daje sranje, ki sta ga morali požreti, tako resno kot vprašanje, ali veganka lahko požre spermo. V resnici je tako resno kot vprašanje: ali lahko polsestri postaneta sestri? Sestrstvo se vedno skuje v boju.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina