zgodba
Olivier Assayas se po zgodovinski družinski sagi Les destinées sentimentales (2000) zopet vrača k vprašanjem družinskih odnosov, dediščine in tradicije, tokrat s sodobnejšo, bolj osebno in intimno zgodbo treh generacij. Različne življenjske poti odraslih otrok, dveh bratov in sestre, se znova prekrižajo v domači hiši, ob praznovanju materinega rojstnega dne in nato njeni nenadni smrti. Uspešna newyorška oblikovalka Adrienne, pariški ekonomist in univerzitetni profesor Frédéric ter Jérémie, dinamični podjetnik, ki ga je pot odpeljala na Kitajsko, se morajo soočiti drug z drugim in svojimi različnimi pogledi, z otroštvom, ki je nepovratno minilo, s skupnimi spomini in preteklostjo ter vsakemu lastno vizijo prihodnosti ter z odgovorom na vprašanje, kaj naj naredijo s hišo, v kateri so odraščali.
Pronicljiva družinska drama s sijajno igralsko zasedbo (Juliette Binoche, Charles Berling in Jérémie Rénier) o odraščanju in minevanju, v kateri generacije prehajajo v naravnem ritmu letnih časov, je najnovejši film francoskega auterja Oliviera Assayasa (Irma Vep, Čista), ikone sodobnega svetovnega avtorskega filma.
zanimivosti
Film je nastal na pobudo znamenitega pariškega Musée d’Orsay ob priložnosti dvajsetletnice ustanovitve, ki so jo želeli obeležiti s serijo štirih filmov. Vsakemu izmed njih je muzej namenil 3 milijone evrov produkcijskih sredstev. Skupni točki vseh filmov: v vseh naj bi se v zgodbi pojavil Musée d’Orsay in v vseh naj bi nastopila Juliette Binoche. Carte blanche so prejeli štirje priznani režiserji: Jim Jarmusch, Raúl Ruiz, Oliver Assayas in Hou Hsiao-hsien. Vsak naj bi v omnibus prispeval po en kratek film. Čeprav so morali iz tehničnih razlogov projekt opustiti, je prvotna ideja vendarle navdihnila dva celovečerna filma: Poletni čas Oliviera Assayasa in Hou Hsiao-hsienovo Potovanje rdečega balona (Le voyage du ballon rouge, 2007).
iz prve roke
»Film sem posnel po trilogiji, ki ni bila zamišljena kot trilogija, vrti pa se okoli ideje globalizirane družbe. S filmi Deamonlover, Čista in Surova ljubezen sem hotel spregovoriti o današnjem svetu, v katerem se jeziki in kulture mešajo med seboj in kjer tok ljudi – kot vselej – določa tok blaga in denarja. Sploh si nisem predstavljal, da me bo to odneslo tako daleč od moje izvorne tematike in uveljavljenih vrednot francoskega filma. In že nekaj časa si želim vrnitve domov, pa čeprav bi me pot potem spet odnesla drugam. Zato sem takoj sprejel projekt Musée d’Orsay. To je bila priložnost, da se spet vrnem k vprašanju moje preteklosti, zgodovine in korenin. Scenarij sem pisal v času, ko sem spoznal, da moja mati ne bo večno živela. Umrla je lani in njena smrt me je prisilila znova premisliti film, ki je postal zame življenjskega pomena. /…/
Želel sem povedati zgodbo o družini, ki ima skupne korenine v preteklosti, a je zdaj razcepljena. Kaj se zgodi, ko se generacije zamenjajo? Starodavne, tradicionalne oblike družine se spreminjajo. Ne gre več za vprašanje, kdo se bo polastil družinskega nasledstva, pač pa za vprašanje, kako se znebiti te dediščine. In kako se nam ta preteklost, ki nič več ne predstavlja in ne pomeni, kar naenkrat prikrade za hrbet. /…/
Moji liki nimajo druge izbire, kot da odrastejo. Prejšnje generacije ni več. Nič jih več ne ščiti pred časom in zrelostjo. Še več, zdaj stojijo na prvi bojni črti. In o tem govori film Poletni čas. Protagonistom ne zadostuje več zgolj biti v sedanjosti ali katalogizirati preteklost. Zastavljajo si novo vprašanje: kaj bomo zapustili za seboj? Vedel sem, da se želim tokrat vrniti k določeni lahkotnosti in spontanosti, kakršno sem občutil ob snemanju filma Konec avgusta, začetek septembra, kar je bilo zame lepo obdobje, morda prav zato, ker se mi je zdelo ranljivo in minljivo. Vedel sem, da moram nato posneti Les destinées, težak in kompliciran film. To je bilo, kot bi se odločil splezati na Everest. In vse od takrat objokujem, kar sem zapustil in se hočem k temu vrniti. Poletni čas mi je to omogočil. /…/
To je moj najbolj tajvanski film! Gre za mojo osebno shizofrenijo, ampak vedno sem se počutil kot neke vrste tajvanski režiser, ki dela v Franciji. Ko sem začel snemati filme, se me je najprej dotaknil pristop Hou Hsiao-hsiena in Edwarda Yanga, odsevala sta moje lastno razmišljanje. Kasneje sem se začel zanimati za delo Wong Kar Waija in Tsai Ming-lianga. Bili so moja družina, veliko bolj kot pa tedanji francoski film, kot filmi režiserjev, ki so takrat začenjali in s katerimi v generacijskem smislu nisem imel veliko skupnega. Njihovo zanimanje mi je bilo tuje. Stopali smo po različnih poteh. Naj se sliši še tako čudno, a čutil sem, da se lahko s kitajskimi prijatelji spustim v simboličen dialog, za kakršnega sem bil v Franciji prikrajšan. S filmom Poletni čas se vračam k izrazito lokalnemu materialu, vendar gre v prvi vrsti za odnos do narave, časa in sodobnosti, za teme, ki jih delim s Hou Hsiao-hsienom.«
– Olivier Assayas, režiser in scenarist
portret avtorja
Olivier Assayas, sin znamenitega francoskega scenarista in režiserja Jacquesa Rémyja, se v 90-ih letih uveljavi kot eden ključnih avtorjev nove generacije francoskih filmskih režiserjev, katerega filmi so hkrati izrazito osebni in polni filmskih referenc. Njegov filmski talent so že na začetku osemdesetih odkrili člani uredništva znamenite francoske filmske revije Cahiers du Cinéma in ga povabili k sodelovanju. Za Cahiers je pisal in tam tudi urednikoval do leta 1986. Kot koscenarist je sodeloval pri filmih Rendez-Vous in Le Lieu du Crime režiserja Andréja Téchinéja, leta 1986 pa je posnel prvenec Desordre. Mednarodno pozornost je zbudil s filmom Paris s’eveille (1991), za katerega je prejel prestižno nagrado Jean Vigo za najboljši film francoskega mladega avtorja. Odtlej je prisoten tudi v našem filmskem prostoru s filmi Mrzla voda (L’eau froide, 1994), Irma Vep (1996; posvetilo Louisu Feuilladu je prvo sodelovanje z zvezdnico hongkonškega filma Maggie Cheung, za katerega je prejel nagrado na filmskem festivalu v Rotterdamu), HHH: Portret Hou Hsiao Hsiena (1997; portret največjega tajvanskega filmskega režiserja), Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre 1998). Kar trije Assayasovi filmi zapored – Les destinées sentimentales (2000), Demonlover (2002) in Čista (Clean, 2004) – so se uvrstili v tekmovalni program filmskega festivala v Cannesu, kjer je bila nato predstavljena še Surova ljubezen (Boarding Gate, 2007), sklepni del nenačrtovane trilogije (skupaj s filmoma Demonlover in Čista), zasnovane na ideji internacionalizacije in nove, globalizirane družbe.
kritike
»Čeprav preveč klepetav, da bi lahko bil asketski, je Poletni čas vendarle skoraj ozujevski v svojem prikazu starševe smrti in krhajoče se vezi med preživelimi potomci. Hkrati gre za esej o naravi resnične in sentimentalne vrednosti – ter o potrebi po ohranitvi francoske kulture v svetu, ki postaja vse bolj homogen. /…/ (Poletni čas) je utelešenje in hkrati razmislek o Franciji v času neustavljive globalizacije.«
– J. Hoberman, The Village Voice
»Olivier Assayas /…/ ni še nikoli posnel tako živega in življenjskega filma, ta najbolj pristna režija pahne protagoniste v neizrekljivo negotovost in pred izginjajočo zapuščino. Mehurčkasti ovoj obdaja skulpturo, kamera pa pluje mimo kot duh. Od kod se je vzela vsa ta formalna modrost in čudovita modernistična kultura? Iz preteklosti. In Poletni čas je dovolj pameten film, da ne konča na muzejski polici, pač pa na divji, zaraščeni jasi, polni preteklosti in današnjega dne.«
– Joshua Rothkopf, Time Out New York
»Praktično popolna mešanica humorja in bolečine, lirična mojstrovina … Assayas je ustvaril tisti redki poletni film – ki nekaj velja. Veliko filmom rečemo presunljivi. Poletni čas resnično je.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Zamišljen, a nikoli brezciljen. /…/ Ko gledate Poletni čas, je tako kot bi zaplavali v čudovitem, na videz mirnem jezeru … Presunljivo niansiran film, ki zaigra na prave čustvene strune.«
– Claudia Puig, USA Today
»Assayasov najboljši film … V spomin prikliče mojstra francoskega filma: nikogar drugega kot Jeana Renoirja.«
– Frederic Bonnaud, Film Comment
»Izjemen film. Od polnega smisla in globljega pomena poka po šivih. Mojstrska spretnost in estetska uravnovešenost ustvarita film, ki gledalca neopazno omreži.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Čustveno moč razvija kradoma, po ovinkih. Upira se jokavosti in je vseskozi realističen, pa čeprav opazuje neverjetno žalost, ki jo človek občuti, ko izgubi pomemben del svojega življenja. Recimo starša. V Nebeških vratih Errola Morrisa te popolne besede povedo vse: ‘Smrt pripada živim, veliko bolj kot mrtvim.’«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»Mojstrovina omamne lepote. Meditacija o umetnosti in večnem življenju.«
– David Edelstein, New York Magazine
»Presunljivo trpek in brezhibno tempiran.«
– Michael Upchurch, The Seattle Times
»Prekipeva od življenja in miline. «
– Lisa Schwarzbaum, Entertainment Weekly
»Poletni čas je film o generacijah, o Evropi, ki se spreminja, in o čudovitih stvareh, ki za vedno zapuščajo ta svet. /…/ Če sploh še dvomite v izjemno moč zbranosti Juliette Binoche, je ne spreglejte v dolgem velikem planu, v katerem se trudi, da ne bi zajokala. Vse pohvale Assayasu, prvič zato, ker si je zamislil ta posnetek, in drugič zato, ker se je uprl skušnjavi, da bi cel film začrtal kot serijo velikih planov Juliette Binoche.«
– Mick LaSalle, San Francisco Chronicle