iz prve roke
»Junija 1991 sem bil star štiri leta. Spominjam se zaskrbljenih staršev, ki si ob kavi šepetata nekakšne novice. Poletje je že v polnem razmahu. Vroče je. Od zunaj se zasliši meni neznan zvok. Sem sredi igre. Oče me vzame v naročje, z mamo hitro pobereta nekaj nujnih stvari. Ni mi jasno, zakaj moramo bežati iz bloka – jaz pa še vedno v pižami. Celo blokovsko naselje kot bežeče mravlje drvi proti čudnemu podzemnemu mestu, v katerem je na stopnišču poleg ogromnih železnih vrat zaskrbljen fant v uniformi s puško. V tem podzemlju pa so zbrani vsi sosedje, tudi nekaj prijateljev iz vrtca. Od dogodka mi je ostalo v spominu tudi, da je ena od mam s seboj prinesla kruh, namazan z marmelado, ki smo si ga razdelili. To je eden mojih prvih spominov na otroštvo.
Morda ravno iz te bežne izkušnje in hkratne distance do vojne izvira moje zanimanje za obravnavo vojnih tematik, še posebej osamosvojitvene vojne. V Sloveniji je ogromno arhivskega avdiovizualnega gradiva iz osamosvojitvenega obdobja. Po mojih večletnih izkušnjah brskanja po zakladnici arhiva na RTV Slovenija, kjer hranijo tudi nemontirane originalne posnetke, sem ugotovil, da se tam skrivajo še neodkriti biseri obdobja osamosvajanja. Drugi del materiala, ki smo ga uporabili v filmu, pa je dosti bolj bistven – videogradivo posameznikov, ki so vzeli v roke kamero in zabeležili vsakdan.
Ljudske veselice, naivne zabave, nazdravljanja ob rezultatu plebiscita, razglasitve samostojnosti, dopusti, na katerih se ljudje niso ozirali na vojno dogajanje, ter poroke, krsti, bežanje v zaklonišče, goreče hiše. Zato je bil najpomembnejši del našega filma projekt iskanja domačih posnetkov, ki so še toliko bolj razgalili duh časa. Vsekakor bolj od posnetkov že velikokrat videnega uradnega dogajanja v Cankarjevem domu. /…/ O tako kompleksnem obdobju naše zgodovine je bilo napisanih že mnogo knjig in posnetih mnogo filmov, kljub temu pa je še vedno ogromno tem nejasnih in neraziskanih. Zato tudi naš celovečerni film ni poskušal odgovoriti na prav vsa vprašanja. Lahko pa z distanco in celostnim pogledom na to obdobje ponudimo gledalcu vpogled v duh in emotivna stanja prebivalcev Slovenije tistega časa.«
– Žiga Virc
kritike
»Na posnetkih, označenih z datumi snemanja, vtisnjenih z videokamero, se v filmu Poletje ’91 od poznega leta 1990 do poletja 1992 odvijejo pevski nastopi, izbor za mis Koroške, rojstni dnevi, poroke in druga praznovanja, pa tudi družbeno pomembni dogodki – plebiscit, razglasitev samostojnosti, desetdnevna vojna z oznanili bombnih napadov, odhodov na služenje v Slovensko vojsko in prihodov tankov JLA.
Gre za obdobje, ki se na takšen ali drugačen način zrcali v zavesti večine prebivalcev in prebivalk Slovenije. Glede na razdvojenost slovenske družbe trideset let pozneje je tveganje, da bi pripoved o tem času zapadla v eno ali drugo ideološko smer, gotovo veliko. Pripoved, izoblikovana iz domačih posnetkov prebivalcev in prebivalk, je s tega vidika morda še najvarnejša izbira. Tako se izriše povsem drugačna Slovenija, kot o njej razmišljamo danes; Slovenci so v njej videti kot popolnoma drug narod. S tem mislim na množično udeležbo na plebiscitu volivcev in volivk vseh starosti, ki nakazuje močno osebno vpetost v družbeno dogajanje in ki se nato nadaljuje z odzivi med desetdnevno vojno, ko vidimo, kako ljudje z lastnimi vozili in telesi zaustavljajo tanke. Slišimo, da je tukaj naše ozemlje, pa verze o tem, kako smo ‘na Slovenskem mi gospodar’. Zdi se, da so trenutki, ki jih prikazujejo ti posnetki, nekako še najbližje ‘slovenskim sanjam’, če so te kdaj sploh obstajale, in jih kot take prežema grenko-sladka nostalgija.«
– Tina Poglajen, Radio Slovenija
»Osrednji del filma so morda res vojni dogodki, videni skozi prizmo udeležencev in opazovalcev, toda Virc daje hkrati vedeti, da se je v tistem obdobju dogajalo tudi vsakdanje življenje, iz katerega nastanejo ‘male zgodovine’, pa čeprav v senci ‘velike zgodovine’.«
– Marko Stojiljković, Cineuropa
»Žiga Virc, ki je znal šokirati Italijane (Trst je naš!) in Američane (Houston, imamo problem!), je te filmarje, amaterske in profesionalne, leta 2021 pozval, naj mu pošljejo vse, kar so posneli v času slovenskega osamosvajanja – pred vojno in med njo. Kako izgleda predvojna Slovenija? Kot Slovenija, ki trpi in mora nujno na svoje? Niti ne. /…/ In res, vojska pošlje tanke in letala, tako da potem vidimo posnetke tega, za kar Lojze Peterle pravi, daje bila vojna, in za kar Sašo Hribar pravi, da ni bila vojna. /…/ Kaj torej – vojna ali ne? Peterle in Hribar bi si lahko tale film skupaj ogledala v Kinodvoru in se potem soočila. To soočenje bi z veseljem moderiral. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina