Leningrad nekega poletja v zgodnjih osemdesetih. Mladina strastno požira pretihotapljene albume Louja Reeda in Davida Bowieja, underground scena vre kot svojevrstna predhodnica perestrojke. Mladi Mike Naumenko in njegova lepa žena Nataša spoznata devetnajstletnega Viktorja Tsoïja. Skupaj bodo spremenili usodo rock’n’rolla v Sovjetski zvezi. Film je navdihnilo življenje dveh ključnih predstavnikov ruskega rocka.
»To je zgodba o ljubezenskem trikotniku med tremi zelo različnimi ljudmi, ki se odvija v čudni, na trenutke eksotični Sovjetski zvezi; v ozračju, ki je bilo izjemno sovražno do rock’n’rolla in zahodne kulture, a je vseeno postalo zibelka novega vala ruskega rocka. Naš film pripoveduje o veri, potrebni za premostitev tega družbenega konteksta, ter o brezskrbni drži junakov, soočenih z omejitvami, ki so jih podedovali od staršev. To je predvsem zgodba o preprosti in brezpogojni ljubezni, oda bodočim rock ikonam, njihovemu načinu življenja, zraku, ki ga dihajo. /…/ Sam se zlahka poistovetim z njimi, saj razumem njihove motivacije in ovire, s katerimi so se soočali. V gledališču Gogolj Center, kjer sem zaposlen kot umetniški direktor, nam njihov način dela ni tuj. Kljub tem zelo spolitiziranim časom ustvarjamo predstave, ki so moderne, protisistemske in ki jih lahko imenujemo »gibanje«. Najpomembnejše pa je, da je to gibanje živo. Življenje dajemo kulturi, ki je za sedanjo oblast, za kulturne direktive naše vlade nesprejemljiva na popolnoma enak način, kot je bil Leningrad leta 1983 napačen kraj in čas za rock kulturo v ZSSR. Ta film sem posnel za in o generaciji, ki svobodo razume kot osebno izbiro, in sicer edino možno. Moj cilj je bil prikazati in podčrtati pomen te svobode.«
– Kirill Serebrennikov
Avgusta leta 2017, malo pred koncem snemanja Poletja, so ruske oblasti Serebrennikova aretirale in ga obtožile zaradi finančne goljufije. Montažo filma je bil tako prisiljen končati v hišnem priporu, iz katerega so ga izpustili šele na začetku letošnjega aprila. Režiser je zamudil premiero v glavnem tekmovalnem programu lanskega festivala v Cannesu, kjer je film osvojil nagrado za najboljši soundtrack, sicer pa je prejel tudi nagrado Evropske filmske akademije za najboljšo scenografijo. V Sloveniji smo si Poletje lahko ogledali na zadnjem LIFFu.
»Veliko odkritje.«
– Michel Ciment
»Jules in Jim na leningrajski glasbeni sceni ob koncu obdobja Brežnjeva. Odličen film.«
– Eric Neuhoff, France Inter