Ganljiva intimna izpoved režiserkinega otroštva.
zgodba
Piše se poletje 1993. Šestletna Frida se po izgubi staršev preseli iz Barcelone na podeželje, k stricu in teti. Novi dom je obdan s skrivnostno in čarobno naravo, ki kliče k otroškemu raziskovanju. Tam živi tudi Fridina sestrična Anna, ki je zdaj postala njena mlajša sestrica, za katero mora poskrbeti. Družina se trudi, da bi ujeli novo ravnovesje in privedli življenje do običajnega: kuhanje, bazen, poslušanje jazz glasbe na vrtu, vse, kar jim lahko prinese trenutke sreče. Frida počasi sprevidi, da ji ni treba bežati, da lahko ostane in se prilagodi novemu okolju. Deklica se mora soočiti s svojimi čustvi, nova starša pa naučiti, da jo imata rada kot svojo lastno hčer.
o avtorici
Po avdiovizualnem študiju v Barceloni je Carla Simón režirala TV-serije na katalonski televiziji. Ko je dobila štipendijo, je nadaljevala s študijem na londonski Filmski šoli, kjer je napisala in režirala dokumentarec Born Positive in kratki igrani film Lipstick. Poletje 1993 je njen prvi celovečerec. Leta 2013 je ustanovila organizacijo Young For Film!, ki približuje film otrokom in mladim. Odkar se je vrnila v Barcelono, sodeluje tudi pri filmsko-vzgojnem projektu Cinema en Curs.
iz prve roke
»Svojo zgodbo sem povedala že tolikokrat, da se je spremenila v nekakšno legendo. V nekaj, kar se je sicer zgodilo, občuti pa se bolj kot povedka. Kot spomini, družinske zgodbe, domišljija … /…/ Največji izziv pri filmu je bil najti pravšnji vizualni slog, ki bi se lahko prilagodil mladima igralkama (7 let in 4 leta, op. ur.), da bi lahko občutili vso svobodo, ki jo potrebujeta pri svoji igri. Odločili smo se, da snemamo s statično kamero, postavljeno na enem mestu, da bomo delali enostavne kader-sekvence, dekleti pa bi lahko odigrali ves prizor, ne da bi ju pri tem kamera motila. To je bilo dobro, ker sta se lahko prepustili prizoru in ga celostno začutili.«
– Carla Simón
kritike
»Premišljen in ganljiv družinski portret.«
– Jonathan Holland, The Hollywood Reporter
»Občutljiv film, ki še dolgo odzvanja, je ganljiv vpogled v osamljenost in zmedo šestletne sirote, brez običajno uporabljene sentimentalnosti.«
– Jay Weissberg, Variety
»Nežen, počasi tleč film, ki bo ostal z vami še dneve. /…/ Film se začne s prizorom, v katerem Frida (Laia Artigas) s strani opazuje dom, kjer je živela z mamo v Barceloni, zdaj pa je pripravljen za izselitev. Njena osamljenost in zmedenost sta lepo upodobljeni. Že v tem prizoru režiserka postavi bistvo, srce filma – briljanten portret otroka, ki se skuša soočiti z žalovanjem in najti svoje mesto v novi družini. /…/ Ena najmočnejših značilnosti filma je način, s katerim se režiserka izogne sentimentalnosti pri portretiranju čustev otroka, ki se ne zna soočiti s travmo. Igra otrok, Laie Artigas in Paule Blanco, je izjemna in nas popolnoma očara s svojim nepretencioznim naturalizmom. /…/ Poletje 1993 je tako občutljivo oblikovan in globoko ganljiv spomin, da je že kar šokantno, da govorimo o prvencu.«
– Rachael Mead, In Daily