zgodba
Piše se leto 1927. Hollywood je na pragu zvočnega filma. Don Lockwood (Gene Kelly) in Lina Lamont sta slaven in nadvse priljubljen ljubezenski par nemih romanc. Toda Don, ki je bil vedno z nogami na tleh, saj je moral za svoj uspeh trdo delati, se zaveda, da prihoda zvoka ni več moč ustaviti. Zato se sam zavestno pripravlja na njegov prihod, medtem ko Lina sanjari o tem, kako bi njuna romanca lahko zaživela tudi v resničnosti.
Eno najbolj priljubljenih del klasičnega Hollywooda in muzikal, ki je postal sinonim tega žanra, nam duhovito predstavi Hollywood v obdobju, ko se je poslavljal nemi film, zvočni pa se je zmagoslavno uveljavljal. Pojmo v dežju pripada, tako kot filma Čarovnik iz Oza in V vrtincu, sloviti liniji nesmrtnih klasik čudovito nasičenih barv, posnetih v veličastnem technicolorju.
kritike
»Moji prvi filmski spomini so v technicolorju. … tista rdeča, modra, zelena, rumena, globoko črna, lesketajoče zlata. Nobenega mešanja barv ni videti – vse so osnovne in vse so žive. Lahko je videti kričeče, zagotovo deluje neresnično in prav nič subtilno, toda živo je. Živi … To je zame technicolor.«
– Martin Scorsese
»Brez primere najbolj slovita filmska plesna točka je solo Gena Kellyja ob pesmi ‘Singin’ in the Rain’ v istoimenskem filmu, ki ga je sorežiral s Stanleyjem Donenom leta 1951 za producenta Alfreda Freeda pri studiu MGM. Kljub težavnemu startu, ko so film po premieri leta 1952 odrinili na stran, da ne bi zasenčil ponovne izdaje MGM-ovega Amerikanca v Parizu, ki je nato še istega meseca na podelitvi oskarjev pometel s konkurenco, je film pri publiki vendarle naletel na izjemen uspeh. Sčasoma je začel pridobivati tudi precejšen kritiški sloves, dokler se ni leta 1982, ob petdesetletnici filmske revije Sight and Sound, umestil kar na četrto mesto lestvice ‘najboljših deset’ po izboru mednarodnih kritikov in tako zaostal le za filmi Državljan Kane Orsona Wellesa, Pravilo igre Jeana Renoirja in Sedem samurajev Akire Kurosawe.«
– Peter Wollen, Singin’ in the Rain (BFI Film Classics)
»Novi muzikal studia MGM Pojmo v dežju je včeraj v Music Hall prinesel pomlad s svežim, razigranim škropcem … Vsi elementi tega mavričnega filma, izdatno obloženega z glasbo, plesom, barvami, spektaklom in bučnim izobiljem Gena Kellyja, Jean Hagen in Donalda O’Connorja, so skrbno domišljeni, da vam zajamčeno preženejo zimsko otožnost in vas spravijo v cvetlično razpoloženje. /…/ Če nam zna kdo povedati, kaj imajo vse te neumnosti, ki jih uganjajo, opraviti z naslovom filma, mu bomo podarili čisto nov spomladanski klobuk. Sicer pa to ni pomembno, saj gre povečini za dobre neumnosti, ki mestoma dosežejo raven prvovrstne satirične burleske.«
– Bosley Crowther, The New York Times, 28. marec, 1952
»Radostna satira Hollywooda ob zmagoslavju zvoka, divje slavje zanosa zaljubljenosti, komična energija, ki trči in se nato razlije v popolno koreografsko stilizacijo. Sama ideja muzikala na minljivem vrhuncu njegovega uspeha. Koliko je tu Donena in koliko Kellyja? Naj o tem spregovori Franco La Polla, italijanski amerikanist, ki je ta film najbolj ljubil in študiral: ‘Donen in Kelly sta se takrat že dobro poznala. Prvi (dvanajst let mlajši) je kot režiser debitiral s filmom Okoli po mestu (On the Town, 1949), ki ga je prav tako režiral skupaj s slednjim. Nobena skrivnost ni, da je bil Kelly v prvi vrsti izjemen plesalec, ki je kasneje režiral še pet filmov – vse z dvomljivim uspehom. /…/ Donenov svet je organska struktura, ki v vsakem trenutku izdaja sledi in duh avtorstva. Njegova glavna odlika je v tam, da znotraj ekonomije slehernega prizora in filma kot celote osrednji pomen dodeli ideji gibanja. Pri Donenu izraz energičnosti ni omejen na trenutke, v katerih liki doživljajo navdušenje ali zanos, pač pa preveva celoten potek, ritem in gestikulacijo zgodbe ter podeljuje filmu tisto značilno, nalezljivo vitalnost. Drugače povedano: kot bi se v teh trenutkih cel svet spremenil, se prilagodil duševnemu stanju likov, ki se izraža skozi gibanje /…/ Ta režijski pristop je zagotovo bolj pripadal Donenu kot Kellyju, ki pa je bil resnično nadarjen igralec-plesalec, zmožen sporočanja tega pristopa na platnu.’ Dodamo lahko le to, da je Pojmo v dežju film pravljičnih povezav: Stanley Donen in Gene Kelly, kolosalna scenaristična dvojica Betty Comden in Adolph Green, pa neznansko nadarjeni producent Arthur Freed, ‘božji dar’, kot je rekel Donen. Tim, ki je ameriškemu muzikalu prinesel večnost.«
– Paola Cristalli, iz kataloga festivala Il Cinema Ritrovato 2010