zgodba
Ko se rodi Kevin, postavi Eva svoje ambicije na stranski tir. Razmerje med materjo in sinom je težavno že od njunih prvih skupnih dni. Ko je Kevin star petnajst let, zagreši neizrekljiv in neodpustljiv zločin. Zlomljena od žalosti se mora Eva soočiti s posledicami nerazumnega dejanja in spopasti s težkim bremenom odgovornosti. Je kriva ona? In ali je zares ljubila svojega sina? »Pogovoriti se morava o Kevinu je drama, ki si je Evripid ni upal napisati.«
– Tilda Swinton
Pogovoriti se morava o Kevinu je neprizanesljiv, pogumen in iskren portret materinstva ter pretresljiv pogled na krivdo, izgubo in sramoto, ki se nam razkrije skozi oči matere (Tilde Swinton). Dolgo pričakovani tretji celovečerec uveljavljene škotske režiserke je intimna psihološka drama, posneta po kontroverzni knjižni uspešnici, nagrajeni s prestižnim britanskim priznanjem orange za leposlovje.
iz prve roke
»Moj namen ni bil ustvariti tematskega filma o množičnem uboju na srednji šoli. Te teme se je lotil že sijajni Slon (Elephant), mene pa je zanimal predvsem odnos med materjo in sinom. /…/ Film sem najprej hotela nasloviti Performance. Starši ne ukrepajo, ker bi to pomenilo priznanje, da njihova družina temelji na laži. Oče gleda stran, mati ni povsem prisotna, sin pa z obema manipulira. Gre za esencialno družinsko dramo, pripeljano do grozljivih skrajnosti. /…/ To ni tradicionalna psihološka grozljivka, to je Evina osebna grozljivka, subjektivna grozljivka /…/ Knjiga Pogovoriti se morava o Kevinu ima kljub vsemu značilnosti žanra. Bralec ve, da se obeta nekaj strašnega, hkrati pa nestrpno obrača strani, da bi izvedel več. Ta struktura je bila zame kot filmsko ustvarjalko zanimiva in želela sem jo obdržati.«
– Lynne Ramsay, režiserka in koscenaristka
»Obupne filmske priredbe zasledujejo avtorje do konca njihovega življenja, a različica moje knjige Pogovoriti se morava o Kevinu, ki jo je posnela Lynne Ramsay, je odlična. /…/ Hvala, hvala, Lynne in Rory. /…/ Ponosna sem, da sem po nekakšnem neverjetnem srečnem naključju povezana s tem filmom.«
– Lionel Shriver, avtorica romana
portret avtorice
Škotska režiserka Lynne Ramsay se je rodila leta 1969 v Glasgowu. Po študiju fotografije se je vpisala na Britansko državno filmsko in televizijsko akademijo (NFTS), kjer je diplomirala s kratkim filmom Small Deaths, vinjetami o treh vznemirjujočih trenutkih iz življenja mladega dekleta. Za film je leta 1996 prejela nagrado žirije v Cannesu. Mlada režiserka se je kmalu uvrstila med najobetavnejše talente britanskega filma. Njen drugi kratkometražec Kill the Day (1996) je osvojil nagrado žirije na festivalu Clermont-Ferrand, njen tretji Gasman (1997) pa ji je poleg škotske nagrade BAFTA za najboljši kratki film znova prinesel nagrado žirije v Cannesu. Leta 1999 je posnela svoj prvi celovečerec Podganar (Ratcatcher), poetičen film o otroški krivdi in odraščanju v revnem predmestju Glasgowa v sedemdesetih. Film je v trenutku navdušil kritike in požel številne nagrade, slovenski gledalci pa smo si ga lahko ogledali na LIFFu. Sledil je še en kritiško in festivalsko uspešen film, priredba kultnega eksistencialističnega romana Alana Warnerja Morvern Callar (2002). Pogovoriti se morava o Kevinu je režiserkin dolgo pričakovani tretji celovečerec.
kritike
»Kar je pomenil Ameriški psiho (American Psycho) za potrošništvo, pomeni Pogovoriti se morava o Kevinu za seksizem in feminizem; briljantno ekstremno in izrazito pesimistično parabolo. Na koncu je gledalec soočen z istim neodgovorljivim vprašanjem: kaj je Kevina pognalo v to dejanje? Narava ali vzgoja? Mati priskrbi oboje. Kevin je njeno meso, in materina nezmožnost, da bi ga obsojala, je njena strašna biološka usoda. Izredna igra Tilde Swinton in Ezre Millerja ter navdahnjena fotografija Seamusa McGarveyja.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Pogovoriti se morava o Kevinu v čudovito estetskem filmskem jeziku ubesedi najhujšo nočno moro vsakega starša /…/ Lynne Ramsay je posnela pogumen film, ki si drzne načeti enega redkih še obstoječih tabujev naše družbe /…/ [eden iz]med vrhuncev letošnjega Liffa.« Ocena: 5.
– Ana Jurc, MMC RTV SLO
»Gre /…/ za odlično in sugestivno zrežirano dramo.«
– Ženja Leiler, Pogledi
»Eva je liberalka, ki je po preselitvi v predmestje opustila misel na angažma, aktivizem in revolucijo, tako da je potem njeno falirano, opuščeno revolucijo izpeljal in dorekel njen sin – na moten, pretiran, sociopatski način. Njegov zločin ni le perverzno darilo materi, ampak šolski odgovor na impotenco in sterilnost sodobne levice.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»To bi bil prav lahko eden najbolj vznemirjajočih filmov o odnosu med staršem in otrokom, kar jih je bilo kdaj posnetih, pa tudi eden najbolj skrivnostnih. /…/ Lynne Ramsay, ki je otroštvo tako nežno upodobila v svojem prvencu Podganar, tokrat še kako obrne razpoloženje. Njen smisel za podrobnosti in slikarski čut za kompozicijo pa ostajata nezmanjšana.«
– Anthony Quinn, The Independent
»Krvava drama je tu le ozadje za prvovrsten družinski horor, pretanjen psihološki pingpong med mamo, ki se s težavo spopada z izzivi materinstva, in najbolj nemogočim otrokom na svetu. Lynne Ramsay groze ne režira s klasičnim arzenalom grozljivkastih trikov, ampak s pomočjo sugestivne avdiovizualne pokrajine, ki se s svojo metaforiko zarije naravnost v globinsko psihološko tkivo gledalca. Tako v tem filmu ne boste videli niti kaplje krvi, zato pa litre in litre rdeče barve /../; nobenih od groze in strahu spačenih grimas, /../; nobenih razlitih očes,/../; nobenega psihiranja z grozečo glasbo, le vrhunsko urezan, kot britev oster zvok ter ironično kontrapunktiranje zvočnih in slikovnih plasti.«
– Špela Barlič, Pogledi
»Pogovoriti se morava o Kevinu težko označimo kot triler, a film nas priklene na stol s svojo počasi plazečo se napetostjo trenutka. Ne moremo ga imenovati drama, čeprav ima trenutke resnice, ki stisnejo srce. Prav tako ga ne bi mogli označiti kot tragedijo, kljub klasični temi in podobam /…/ ter Tildi Swinton, ki drgne in praska rdečo barvo kot kakšna Lady Macbeth. Pogovoriti se morava o Kevinu je predvsem navdušujoč in srhljiv film ter dobrodošla vrnitev predolgo odsotne režiserke.«
– James Rocchi, IndieWIRE
»Na prvi pogled se Tilda Swinton ne zdi idealen izbor za zlovoljno levičarsko armensko-ameriško rjavolasko, hkrati pa si težko predstavljamo boljšo upodobitev skrajno napornega in nezaželenega materinstva. /…/ Mlajši Kevini – od vreščečega dojenčka do kljubovalnega paglavca – so odlični, a Ezra Miller (Afterschool, City Island) je tisti, ki s svojo strupeno prezirljivostjo in porogljivo seksualnostjo Tildi Swinton zares pokaže hudiča. /…/ Kakršnikoli očitki glede nejasne psihologije se zdijo brez pomena, saj je Kevin preprosto utelešenje nič več in nič manj kot najhujšega otroka, kar si jih lahko zamislimo – smrt za materinski instinkt sleherne ženske.«
– Tim Robey, Sight & Sound
»Fascinantna in provokativna adaptacija romana, v kateri se besede odločno umaknejo v ozadje v prid osupljivi moči podob in zvoka.«
– Dave Calhoun, Time Out London
»Knjiga me je navdušila in prav tako njena filmska priredba; kako pogosto lahko to rečemo? Režiserkina interpretacija romana Lionel Shriver je prepričljiva, provokativna in zares grozljiva. /…/ Tilda Swinton je presegla celo lastna visoka merila.«
– Amy Raphael, ‘Najboljši filmi leta 2011’, Sight & Sound
»Najboljša literarna priredba leta /…/ in po vsej verjetnosti najboljša grozljivka leta.«
– James Mottram, ‘Najboljši filmi leta 2011’, Sight & Sound
»Toda Ramsayjeva zna navidezno zmedo obvladati z nezmotljivim občutkom za igro detajlov in celote, izrezov in kompozicije, dramaturgije notranje tragike odnosov in stopnjevanja napetosti v slogu trilerja, predvsem pa zna očarati s sugestivnimi podobami, ob katerih se zdijo besede odveč. Na trenutke že kar preveč učinkovito.«
– Bojan Kavčič, Stop