zgodba
Ko otroci nehajo prihajati na obisk, je dobro imeti prijatelja. Z njim se lahko občasno odpraviš na bazen. Ali pa na kosilo v lokalno gostilno. Da tako lažje minejo poletni dnevi, za katere se zdi, da hočejo človeka kar pomečkati s svojo nemo, soparno težo. Ko pa tega prijatelja naenkrat ni več, postane življenje nevarno neznosno. Še toliko bolj neznosno, če – ostarel, osamljen in ves krhek – živiš pod strehami Pariza. A srce utripa naprej. In vdano pričakuje dan, ko bodo vrata ostala zaprta za večno. Vendar je tudi v tem tegobnem življenjskem obdobju srce še vedno pripravljeno sprejeti šarm novega srečanja, morda celo nove ljubezni …
Obenem oster, pronicljiv in nežen pogled tujca, kurdskega režiserja v Parizu, na našo razpršeno, odtujeno družbo. Poetično oko avtorja motri Zahod, kjer se dozdevno cedita samo med in mleko, ter iz surove realnosti vendarle izkoplje pravljico, v kateri sta celo skrajna revščina in smrt navdihujoča kot vir upanja za boljši jutri.
portret avtorja
Hiner Saleem se rodi leta 1964 v kurdskem delu Iraka, kjer je že od malih nog priča terorju, ki ga nad kurdsko manjšino izvaja iraška oblast. Pri sedemnajstih zato prebegne na Zahod, najprej v Italijo, kjer konča srednjo šolo in nato še fakulteto. Leta 1992 se preseli v Francijo, kjer živi še danes. Med prvo zalivsko vojno skrivaj snema življenjske pogoje iraških Kurdov; grobi material je predvajan na Beneškem filmskem festivalu. Leta 1998 dokonča svoj prvi film, posvečen kurdskemu boju za samostojnost. Kasneje se posveti igranim filmom, ki se dogajajo na Zahodu, v njegovi novi domovini, pri čemer s pridom izrablja svoj unikaten pogled tujca, kar je toliko bolj očitno tudi v najnovejšem filmu Pod strehami Pariza, svojevrstnem poklonu istoimenski klasiki Renéja Claira iz leta 1930. Za svoje delo leta 2005 prejme visoko francosko odlikovanje red viteza za kulturne dosežke.
kritike
»V tej študiji starosti in osamljenosti se kurdski režiser Hiner Saleem odvrne od hudomušne energije in pobalinskega smisla za humor, kakršen je prežemal njegove prejšnje filme. Pod strehami Pariza je zaznamovan s svetlo, toplo in humanistično noto; ponuja doživet portret osamljenega življenja na Zahodu, kar je tema, ki jo mora izseljeni Saleem še kako dobro poznati tudi sam. /…/ Saleem se poslužuje kinematografskega sloga, ki ga je do popolnosti izbrusil že neki drug režiser v izseljenstvu na Zahodu, Otar Iosseliani. Saleemu je lastno sorodno nezanimanje za realistično pripovedovanje. Podobno kot Iosseliani tudi on svojega filma ne gradi na dramaturgiji. Objekt njegovega zanimanja je v prvi vrsti stanje stvari. Govorjena beseda je odvečna in govorica telesa neštetokrat bolj izrazna.«
Screen Daily
»Skorajda še nikoli ni bil režiserjev strah pred staranjem tako dovršeno formuliran kot v filmu Pod strehami Pariza, v katerem kurdski avtor Pariz, mesto luči, predstavi kot ozadje zgodbe o venenju ostarelega možaka v mrakobnem podstrešnem stanovanju. /…/ Vizualni slog filma je dovolj sofisticiran, da se lahko skoraj v celoti znebi dialogov in razvoja značajev, pri tem pa je filmu seveda v veliko pomoč, da ključne vloge zasedajo legendarni veterani francoskega filma.«
Variety
»Magija čistega filma.«
Le Nouvel Observateur
»Noro eleganten in poetičen film.«
Première