zgodba
Laure je desetletna deklica, ki bi jo v kavbojkah, spodnji majici in s kratko pristriženo pričesko zlahka zamenjali za fanta. S starši in mlajšo sestrico Jeanne se je pravkar priselila v novo sosesko. Ko prvič sreča prikupno Liso in jo ta vpraša za ime, se ji Laure obotavljivo predstavi kot Mikaël in deklica v hipu postane deček. Dolgi počitniški dnevi minevajo ob igranju nogometa, kopanju v reki, preganjanju po bližnjih travnikih … in prvih poljubih. Laure uporabi vso svojo iznajdljivost, da bi prepričljivo odigrala vlogo Mikaëla, fanta, kakršni so vsi drugi. A brezskrbno poletje se bo kmalu moralo končati …
Drugi film avtorice Vodnih lilij je zgodba o nedolžni otroški prevari, ki razkrije nepričakovane resnice o odnosih med otroki, otroki in starši, ter o še bolj zapletenem razmerju med srcem in telesom. Očarljivo, zabavno in lahkotno kot dolg poletni dan.
iz prve roke
»Film ne govori z besedami – o njem razmišljam kot o akcijskem filmu. Ne gre za vprašanje ‘zakaj junakinja to počne’, ampak ‘kako to počne’. Tako ostaja film odprt za širše občinstvo. /…/ Scenarij sem zgradila okoli zelo preproste in močne zgodbe o laži – o liku, ki prikriva svojo identiteto –, da bi izpeljala prepričljivo, napeto in empatično pripoved. /…/ Močna zgodba mi je omogočila, da si vzamem čas in podam pisano kroniko otroštva z dokumentarnimi potezami in nepredvidenimi pripetljaji. Zelo sta me zanimala tudi tema identitete in vprašanje spola. O otroštvu pogosto govorimo kot o obdobju nedolžnosti, sama pa menim, da je to življenjsko obdobje polno senzualnosti in nejasnih čustev. V filmu sem želela prikazati prav to.«
– Céline Sciamma, režiserka in scenaristka
portret avtorice
Céline Sciamma se je rodila leta 1978 v pariškem predmestju Cergy-Pontoise. Na univerzi Nanterre je magistrirala iz francoske književnosti in na filmski šoli La Fémis diplomirala iz scenaristike. Na mednarodno filmsko prizorišče se je prebila že s prvencem Vodne lilije, ki je premiero doživel v sklopu Posebni pogled na festivalu v Cannesu ter požel številne pozitivne kritiške odzive in nagrade, med drugim prestižno priznanje Louis-Delluc. S Pobalinko avtorica ostaja zvesta nekaterim tematikam, ki so zaznamovale njen prvenec, in utrjuje avtorsko vizijo, ki temelji na raziskovanju spolne identitete in spolnih vlog pri otrocih in mladostnikih. Film smo si lahko ogledali tudi leta 2011 v okviru LIFFove sekcije perspektive.
kritike
»Pobalinka je eden tistih velikih filmov, ki so ga o otrocih naredili odrasli – za odrasle.«
– Tim Hayes, Little White Lies
»Céline Sciamma ponovno dokazuje izjemno spretnost v izvabljanju samozavestnega in neizumetničenega nastopa iz mlade igralske zasedbe. /…/ Film vešče lovi ravnotežje med bridkostjo in humorjem.«
– Philip Kemp, Sight & Sound
»Tankočuten portret otroštva tik pred puberteto – ko sta telo in identiteta še fluidna – raziskuje svobodo, četudi kratkotrajno, ko še nismo vezani na svet spolnih kod in njegova toga pravila.«
– Melissa Anderson, The Village Voice
»Pripoved o odraščanju, ki se vprašanja spolne identitete loteva s humorjem in srcem. /…/ Raje kot da bi zgodbo izrabila za plitko čustvovanje ali psihološko blebetanje, prevzame Sciammova zelo francoski pristop, opisujoč Laurine šibke točke z nežnostjo in realizmom, ki v spomin prikličeta takšne mejnike v ustvarjanju najstniških filmov, kot so 400 udarcev Françoisa Truffauta in Moje male ljubice Jeana Eustacha.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»In nagrada za najbolj prisrčen film leta 2011 gre v roke … Céline Sciamma /…/. Pozoren in podroben portret zbeganega otroka, ujetega v spolni purgatorij, nikoli ne zapade v lahkotno šaljivost na račun psihološke prepričljivosti. /…/ Očarljivo.«
– David Jenkins, Time Out London
»Nenavadno raziskovanje politike spolov v prednajstniškem svetu; preprosta ideja, blagoslovljena s prav takšno naturalistično igro in fluidno kamero, kakršna je zaznamovala avtoričin prvenec Vodne lilije.«
– Mike Goodridge, Screen Daily
»Izjemna igra.«
– The Times
»Pobalinka je prisrčen, na dušek narejen film, ki si vsekakor zasluži, da ga vidi čim več ljudi. Gleda se kot nekakšen nežno stiliziran dokumentarec. Pojdite ga gledat že zato, da boste videli, kako solidno je lahko videti film, posnet s fotoaparatom in skromnim proračunom, in kako malo drame je potrebne za napeto zgodbo, če z njo rokuje spreten pripovedovalec. Oziroma pripovedovalka.«
– Špela Barlič, Pogledi
»Minimalistično posneta zgodba o deklici, ki se pretvarja, da je fant, na igriv, subtilen in skoraj dokumentarističen način tematizira univerzalno problematiko odraščanja, iskanja spolne identitete in pričakovanje družbe, da sprejmeš tisto vlogo, ki ti je biološko določena. Film Pobalinka odlikuje režiserkino izjemno vodenje otrok, lepo izpeljan dramaturški lok, ki gledalca vseskozi drži v napetosti, pri čemer zgodba nikoli ne prestopi meje banalnosti, psihologiziranja ali nasilja. Pobalinka je liričen, senzibilen avtorski film /../«
– Mateja Valentinčič, TV Slovenija
»Pobalinka – preprosta in elegantna, diskretna in kristalno precizna – ni le film o fluidnosti spolne razlike, ampak film o tem, kako spolne vloge igramo. ZA+«
– Marcel Štefančič jr, Mladina
»Francoska filmarka s Pobalinko temo prenese v obdobje zgodnje adolescence v filmu, ki je tudi namenjen tej starostni skupini, s čimer naredi še korak naprej od svojega prejšnjega filma Vodne lilije, saj mladostnikom sporoča, da jim svoje drugačnosti ni treba zatirati. Hkrati gledalcem ponudi zabaven in sproščen film.«
– Igor Harb, Vikend