zgodba
Enajstletna Sophie v poznih devetdesetih z očetom preživlja počitnice v turškem obmorskem letovišču. Potapljata se, igrata biljard in poležavata ob bazenu. Dvajset let pozneje njeni spomini, tako resnični kot namišljeni, zapolnijo vrzeli na domačih videoposnetkih, medtem ko skuša očeta, ki ga je poznala, uskladiti s človekom, ki ga ni.
iz prve roke
»Ko sem proti koncu filmske šole listala po starih počitniških albumih /…/, me je presenetilo, kako mlad je bil videti moj oče, in pomislila sem, kako se zdaj sama približujem letom, ki jih je imel na tistih fotografijah. Starša sta me namreč imela precej zgodaj, zato so očeta kasneje pogosto zamenjali za mojega brata. To je bil zametek ideje za film. /…/ Dolgotrajno ukvarjanje s projektom je prineslo veliko spominov na odraščanje, na starša, še posebej na očeta. Ta proces razmišljanja je v scenarij vnesel retrospektivni pogled, zato se je film, ki se je začel kot razmeroma konvencionalna fikcija, počasi spreminjal v nekaj bolj osebnega, bolj čustveno avtobiografskega. /…/ Ko postajam starejša, vse pogosteje razmišljam, kako sta moja starša svoje življenje in identiteto usklajevala z vzgojo otroka, zlasti v svojih dvajsetih in zgodnjih tridesetih. Otroci v starših pogosto vidijo zgolj starše, njihovo notranje življenje pa je zanje popolna neznanka oziroma se sploh ne zavedajo, da obstaja. Ko se oziram nazaj, dobijo dejanja in besede mojih staršev povsem drugačen pomen, zato se mi je zdelo zanimivo, da bi trenutke in pogovore iz preteklosti prevrednotila skozi objektiv časa.«
– Charlotte Wells
kritike
»Ni težko razumeti, zakaj je film po premieri v Cannesu sprožil takšno navdušenje. To izjemno suvereno in slogovno drzno delo, čudovito zadržana, a čustveno razburljiva drama o odraščanju, razpira teme ljubezni in izgube tako spretno, da se zdi skorajda naključno. A ne pustite se preslepiti: Charlotte Wells natančno ve, kaj dela, in njena pripoved je ravno tako precizna kot presunljiva. /…/ V filmu je več kot le nadih taktilnosti zgodnjih del Lynne Ramsay /…/. Tako kot zna omenjena režiserka skoraj čudežno ujeti teksturo spominov, tudi Charlotte Wells izkazuje proustovski talent, da gledalca odpelje nazaj v svet, ki ga v resnici ni doživel, hkrati pa mu daje občutek, da ga je.«
– Mark Kermode, The Guardian
»Težko je najti kritiški jezik, ki bi opisal rahločutnost in intimnost tega filma. Med drugim zato, ker Charlotte Wells z neafektirano preciznostjo lirske pesnice skoraj na novo izumlja filmski jezik, raziskujoč pogosto neizkoriščene možnosti medija, da bi razgrnila notranje svetove zavesti in občutkov.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Film valovi in se svetlika kot bazen skrivnosti; način, kako Charlotte Wells ujame vzdušje in trenutek, ne da bi pri tem za hip vsiljevala poanto ali forsirala tempo, me je spomnil na mlado Lucrecio Martel. Režiserka z neverjetno samozavestjo preprosto pusti, da se njen film razvija spontano, kot evokativna in varljivo preprosta kratka zgodba. Podrobnosti se kopičijo, podobe odmevajo, tiha nežnost osrednjega odnosa pa neustavljivo pridobiva pomen. Film govori o otroških spominih, ki se zaradi neprestanega predvajanja v mislih obrabijo kot stari posnetki, ter o pomenih, ki jih nekoč ni bilo, zdaj pa so, saj jih je razkril ali pa morda ustvaril spominjajoči se um, tako da so dobili novo globino in lepoto. /…/ Kakšen užitek!«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Osupljivi prvenec Charlotte Wells, ki se razvija s postopno ganljivostjo polaroida, ni le iskren film o tem, kako se spominjamo ljudi, ki smo jih izgubili – razdrobljen, izmuzljiv, nikjer in hkrati povsod –, temveč tudi dih jemajoče dejanje spominjanja samo. Charlotte Wells v razponu eliptične, nežne zgodbe, ki se zdi dovolj majhna, da bi jo lahko spravili na instantno fotografijo (ali stisnili na LCD zaslon starega kamkorderja), ustvari delo, ki začne postopoma odzvanjati daleč preko svojih okvirjev. Do trenutka, ko doseže vrelišče /…/, film že drhti pod uničujočo težo vsega, česar ne moremo pustiti za seboj, in vsega tistega, za kar morda sploh nismo vedeli, da bi morali s seboj vzeti.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Zares osupljivo je, da je režiserka sposobna že v svojem prvencu doseči takšno čustveno zrelost in pripovedno izvirnost, toliko bolj, ker izhaja iz globoko osebnega stališča. Charlotte Wells, drzna in inovativna umetnica, nas povabi v vrtinec čustev in občutkov, ki za svoje čudovito humanistično prizadevanje do kraja izkoristi filmski jezik. Po soncu, ki ga je produciral Barry Jenkins, je pravo razodetje in tip filma, po ogledu katerega dvorane ne zapustiš kot isti človek.«
– Carlos Aguilar, The Wrap
»Čudovito pristna Frankie Corio nekako uspe ujeti ne le Sophiejino sproščeno predajanje počitniški zabavi, ampak tudi trenutke, ko – kot bi svetlo sonce nenadoma pogoltnil oblak – nenadoma začuti, da mora za ljudi okoli sebe odigrati vlogo, ne nazadnje tudi za lastnega očeta. Tako kot režiserkin prispevek je tudi debí Frankie Corio na velikem platnu poln vitalnosti, subtilnosti in obetov, film sam pa se bo prav gotovo uvrstil med najboljše prvence leta.«
– Leigh Singer, Sight & Sound
»Film Po soncu niha med izrazito specifičnostjo ter sanjskim vzdušjem napol pozabljenih spominov, ki ga povezuje z deli, kot sta Podganar (Ratcatcher, 1999) Lynne Ramsay in njegov bolj sončen, bolj čudaški naslednik Morvern Callar (2002). Omenjeno vzdušje pa ga povezuje tudi z režiserkinim lastnim kratkometražcem Blue Christmas (2017), ki ga je posnel Robbie Ryan in z zgodbo o zrahljanih družinskih vezeh zaradi duševne krize ljubljene osebe nekako napoveduje pričujoči film.«
– Jason Anderson, Cinema Scope
»Oda filmu kot stroju za spominjanje.«
– Savina Petkova, Little White Lies
»Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših. Film Po soncu uspe gledalca pretentati z na videz lahkotno pripovedjo, v katero se, še preden se tega zavemo, naseli velika žalost, ta pa je sorazmerna lepoti intime, ki jo tako nežno prikazuje. To pa je, ne le za prvenec, ampak za filmsko umetnost nasploh, brez dvoma mojstrsko.«
– Petra Meterc, Radio Slovenija
»Po soncu je žalosten film o sreči. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
zanimivosti
Film Po soncu je po avtoričinih besedah nekakšno nadaljevanje njenega kratkometražca Tuesday iz leta 2015.
https://charlotte-wells.com