zgodba
Belfast v sedemdesetih letih. Dvanajstletna Collette pošlje brata po škatlico cigaret za očeta, po katero bi morala oditi sama. Že trenutek zatem se deček znajde v navzkrižnem ognju in pred njenimi očmi umre. Dvajset let kasneje. Collette McVeigh je samska mati, ki se je za svojo otroško napako spokorila tako, da je postala radikalna aktivistka Irske republikanske armade. Živi s sinom, materjo in dvema bratoma, ki sta prav tako pomembna člana organizacije. Ko jo aretirajo zaradi sodelovanja pri spodletelem bombnem napadu v Londonu, jo tajni agent MI5, ki se ji predstavi kot Mac, postavi pred izbiro: ali gre za petindvajset let v zapor in izgubi sina ali pa se vrne v Belfast in začne ovajati svojo družino. V skrbi za sinovo prihodnost se Collette s težkim srcem vrne domov in postane vohunka britanske obveščevalne službe …
Plesalka v senci je napet psihološki triler o ženski, ki je zavoljo svojega sina prisiljena izdati vse, v kar verjame. Film, umeščen v Belfast devetdesetih let, je režiral oskarjevec James Marsh (Človek na žici).
zanimivosti
Scenarij je po lastnem istoimenskem romanu spisal Tom Bradby, ki je bil med letoma 1993 in 1996 dopisnik britanske televizijske mreže ITV na Severnem Irskem.
Glasbo za film je prispeval Dickon Hinchliffe, ustanovitveni član angleške skupine Tindersticks. Hinchliffe je svojo prvo filmsko glasbo napisal za francosko režiserko Claire Denis, ki je skupino povabila k sodelovanju pri filmih Nénette in Boni (Nénette et Boni) in Težave vsak dan (Trouble Every Day). Njegov prvi solo projekt je bil film Petek zvečer (Vendredi soir, 2002), zasnoval pa je tudi glasbeno podlago za Marshev igrani celovečerec Red Riding: 1980 in triler Debre Granik Na sledi očetu (Winter’s Bone).
iz prve roke
»Kar precej sem prebral o sodobni zgodovini in politiki Severne Irske. Mojo pozornost je vzbujal predvsem način, kako smo to deželo stoletja ustrahovali in zatirali. Vendar v filmu nazadnje ne vidimo nič od tega. Nisem se hotel osredotočati na podrobnosti obdobja. Poskušal sem preseči politične okvire in, izhajajoč iz teh nenavadnih okoliščin, ustvariti čisti triler. /…/ V scenariju imamo sijajno univerzalno izhodišče, nemogoč dogovor, ki je vsiljen glavnemu liku v prvem delu filma. To se mi je zdela čudovita zamisel: ženska, ki izda svojo družino, svoje ideale, svoja prepričanja in svojo tradicijo, in ki je v to prisiljena zato, da bi lahko ostala mati. Takšne vrste konflikt omogoča gledalcu psihološko vpletenost. Rad imam presenečenja v zgodbi. Rad gledam filme, pri katerih ne veš, kaj se bo zgodilo. /…/ Gre za vohunski žanr, vendar za njegovo bolj realistično in manj glamurozno različico. Žanrskim filmom je že v naravi, da skušajo povzdigniti vsakdanjo resničnost, mi pa smo želeli prikazati resnične ljudi in resnične situacije. /…/ Všeč mi je zamisel o napetosti, ki se pojavi v domačem okolju, kjer izdajaš tiste, ki so ti najbliže. To je grozljiva misel, vendar tudi zelo zanimiva. /…/ Videz filma je bil zame zelo pomemben, zato sem oblikovalki kostumov predlagal, da si pogleda Marnie. Ne zato, da bi jo posnemala, ampak da bi skušala ujeti njeno drznost. /…/ Eden izmed režiserjev, katerih filme sem si ogledal, je bil Robert Bresson. Ne bi si laskal s primerjavo, a čeprav mu le redko pripisujemo zasluge kot velikemu režiserju trilerjev, so v njegovih filmih izredno napeti trenutki, predvsem v delih Žepar in Na smrt obsojeni je pobegnil. /…/ Nisem se namenil posneti Bournove identitete. Želel sem ustvariti napetost, ki bi delovala realistično in bolj kot na situacijah temeljila na likih.«
– James Marsh, režiser
»Pisanje te knjige je bila zame priložnost, da ljudem poročam o nekaterih vidikih konflikta /…/, ki jih ni bilo mogoče umestiti med televizijske novice. Želel sem povedati, kaj se je v tej vojni v resnici dogajalo /…/. Zanimal me je odnos med moškim, predstavnikom obveščevalne službe, in žensko, vohunko: on dela vse, da bi jo ohranil pri življenju, medtem ko ona izdaja vse okoli sebe, da bi zaščitila sina – tako na neki točki drug za drugega postaneta edina resničnost. To se mi je zdela resnično zanimiva zamisel za roman in – kasneje – za film.«
– Tom Bradby, scenarist
portret avtorja
Britanski režiser James Marsh (rojen leta 1963) je svojo kariero začel kot režiser televizijske hiše BBC, za katero je v devetdesetih letih posnel več dokumentarcev (Troubleman – The Last Years of Marvin Gaye, The Animator of Prague o Janu Švankmajerju, pa tudi filma o Elvisu Presleyju in njegovi ljubezni do hrane ter o valižanskem glasbeniku Johnu Calu). Na Beneškem filmskem festivalu je bila leta 1999 premierno prikazana njegova doku-drama Wisconsin Death Trip, rekonstrukcija črne kronike majhnega ameriškega mesteca v 19. stoletju. Odločilen preboj mu je prinesel Človek na žici (Man on Wire), za katerega je leta 2008 prejel oskarja za najboljši dokumentarec ter vrsto drugih nagrad in kritiških priznanj. Film opisuje neverjetno zgodbo vrvohodca Philippa Petita, ki se je leta 1974 sprehodil med novozgrajenima stolpoma newyorškega Svetovnega trgovinskega centra in tako zagrešil ‘umetniški zločin stoletja’. Dokumentarec Project Nim (2011), zgodba o radikalnem eksperimentu iz sedemdesetih, v katerem so šimpanza vzgajali kot človeka, je prejel nominacijo za nagrado BAFTA in nagrado za najboljšo režijo v Sundanceu. Čeprav je znan predvsem kot dokumentarist, je Marsh poleg Plesalke v senci režiral še dva igrana filma: Kralj (The King) z Gaelom Garcío Bernalom, prikazan v canski sekciji Posebni pogled leta 2005, in Red Riding: 1980, posnet leta 2009 za Channel 4.
kritike
»Ta film bo presenetil tiste, ki Marsha poznajo le po dokumentarcih /…/, hkrati pa utrdil njegov sloves enega vodilnih britanskih auteurjev. /…/ Mračen, počasi tleč in briljanten triler o kompulzijah terorizma, film, ki se izogne ideološkim puhlicam in se raje osredotoča na preizkušnje jezne in prestrašene ženske. Ta zamisel je v evropski kinematografiji – zlasti v brezkompromisnih filmih odprtega konca francoskega režiserja Bruna Dumonta – ves čas prisotna, v Veliki Britaniji pa jo – z izjemo Lakote Steva McQueena – srečamo le redko. Marshev film je drugačen: poetično, neapologetsko umetniško delo o izdajstvu in zvestobi, ki je – s sijajno glasbeno podlago, umerjenim tempom in intenzivno igro ženskih igralk – grenak spomin na žalostno in bolečo preteklost.«
– Damon Wise, The Guardian
»Marshev brezhibno narejeni in napeti triler /…/ od gledalca zahteva potrpežljivost in zbranost, a je več kot vreden truda. /…/ precizno kalibriran triler. /…/ Film s skrbno ustvarjeno napetostjo gledalca ne izpusti iz svojega prijema.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»S Plesalko v senci, ki ujame ritem trilerja in se hkrati poglablja v psihologijo vojnega območja, je Marsh ustvaril svoje najboljše delo doslej.«
– Mike Goodridge, Screen Daily
»Plesalka v senci razvija temo [irskih ‘težav’] z natančnostjo in virtuoznostjo, ki iz filma naredita izjemno napet triler, pri tem pa spoštuje tako zakonitosti žanra kot realnost konflikta.«
– Thomas Sotinel, Le Monde
»Bež kot kak star PC, a pod površjem se pretaka živo škrlatna kri. Inteligentna in čustveno nabita vohunska drama.«
– Dan Jolin, Empire