zgodba
Devetdesetletna Argentinka Marija Fux v svojem studiu v Buenos Airesu sprejema ljudi iz najrazličnejših družbenih okolij, pogosto pa tudi psihično in telesno prizadete. Uči, da nas h gibanju ne sili melodija, pač pa notranji ritmi, kot sta srčni utrip in dihanje. »Ples je srečanje človeka s človekom,« pravi. Srečanje z Marijo je marsikomu spremenilo življenje.
Potem ko je vse svoje življenje posvetila plesnemu eksperimentiranju in posredovanju svoje metode, se mora Marija tokrat soočiti s svojo zadnjo in morda najtežjo učenko – samo seboj. Vsi imamo meje, ki si jih lahko priznamo in jih nazadnje premagamo. Pri devetdesetih letih Marija bojuje svojo poslednjo bitko – bitko z omejitvami lastnega telesa.
Film, pod katerega se je podpisal režiser slovenskega rodu Ivan Gergolet, je bil premierno predstavljen v sklopu Mednarodnega tedna kritike na lanskem Beneškemu festivalu, kjer je prejel nagrado civitas vitae.
iz prve roke
»V teh treh letih sem se lahko Mariji kar precej približal, saj sem imel dovolj časa. Želel sem si spoznati njen svet. Film ni zgolj biografija, pravzaprav je niti nisem kaj dosti raziskoval, zanimale so me zgodbe iz studia. V filmu spoznamo Marijo in njene učence ter kako lahko ples spremeni njihovo življenje. Vsak govori svojo osebno zgodbo, ki jo z vstopom v studio nekako obdela, a to je že delo Marije, ki omogoči spremembo.«
– Ivan Gergolet
kritike
»Marija Fux se ne loteva nemogočih revolucij, ampak prinaša zavedanje, ki spreminja posameznika: in prav to transformacijo, to ponovno rojstvo z diskretnostjo in empatijo spremlja in raziskuje režiser. Skratka, film je povabilo, da v svobodi, notranjem ritmu in samorefleksiji najdemo pot, da se pomirimo sami s seboj in ‘zaplešemo svoj ples’.«
– Mariella Cruciani, CineCriticaWeb
»Tako kot so vrata šole Marije Fux vedno odprta novim in starim učencem, se tudi nam gledalcem zdi, da se gibljemo na dragocenem mejnem območju: med ‘jaz’ in ‘ti’, med odprtostjo in zaprtostjo svetu, med fizičnimi omejitvami in tistimi, ki si jih postavljamo sami – medtem ko pred našimi očmi in skozi gibanje Marijinih učencev umetniški izraz zavzame številne oblike, vse enako pravilne.«
– Daria Pomponio, Quinlan