zgodba
Film nas odpelje na popotovanje skozi Slovenijo, Hrvaško, Italijo in Turčijo ter prikazuje moške vseh generacij, ki se družijo, kot so se družili že njihovi predniki – ob igrah. A med snemanjem režiser doživi globoko ustvarjalno krizo in kamero obrne proti sebi. Spomini na otroštvo in podobe iz nedokončanega projekta se pomešajo v odo o absurdnosti geste.
Dokumentarni esej o moških in igri, dobitnik vesne za najboljši dokumentarec na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
iz prve roke
»V filmu Playing Men [sem se] ukvarjal z igro ali bolje – s svojo fascinacijo nad igro v najširšem pomenu te besede. In z atmosfero, ustvarjeno med moškimi, ki določeno igro igrajo. Bolj kot pravila igre so me fascinirali ekspresivni obrazi igralcev, njihove roke, prsti, melodika kričanja, ritem, tekmovalnost, skratka tisto skoraj mitološko, kar je onkraj pravil igre. /…/ Že od vsega začetka me je fascinirala tudi beseda igrati in vsi konteksti, v katerih jo lahko uporabljamo. Se pravi: da se nekdo igra, ali pa igra vlogo v gledališču ali na filmu, ali da igra glasbeni inštrument, ali da se kdo le igra s kom, da ne misli povsem zares … Vse skupaj je tako predstavljalo moje izhodišče za film: moški, ki se igrajo, in hkrati moški, ki igrajo vloge moških.«
– Matjaž Ivanišin
portret avtorja
Matjaž Ivanišin, rojen leta 1981 v Mariboru, je diplomiral iz filmske in televizijske režije na ljubljanski AGRFT. Njegov dokumentarni film Karpopotnik je bil leta 2013 v Portorožu nagrajen z vesno za najboljši scenarij, mednarodno premiero pa je doživel na festivalu v Rotterdamu. V Kinodvoru smo si lahko ogledali tudi režiserjev srednjemetražec Hiške (2014, v sorežiji z Darkom Sinkom) in celovečerni dokumentarni film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba. Slednji je Ivanišinu in sorežiserju Rajku Grliću prinesel vesno za posebne dosežke na lanskem Festivalu Slovenskega filma.
kritike
»Ta duhoviti in scela nepredvidljivi film, ki z lucidno avtoironijo pogleda na umetniško ustvarjanje in njegov smisel, je gotovo eden izmed biserov [lanskega] leta. /…/ Gre za enega najizvirnejših avtorjev sodobnega slovenskega filma.«
– Ženja Leiler, Delo
»Playing Men je neke vrste tatijevski Playtime, le da ne odkriva smešnih podrobnosti hipermodernega in tehniziranega sveta, marveč se prej v luči tega high tech sveta čudi temu, kaj je v njem še preostalo od starega, ‘arhaično’ človeškega. Za tatijevski dotik blage navzočnosti poskrbi tudi sam režiser s svojimi trenutki ‘ustvarjalne krize’, porojenimi iz resnega problema, kje in kako še najti nekaj tako ‘bizarno človeškega’.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Playing Men s svojo dinamično zgradbo in presenetljivo delitvijo na dva dela, družbenega in osebnega, ter s kulturnimi referencami, ki segajo od lokalnih do globalnih, raziskuje izraze in konotacije moškosti /…/. Film je mešanica različnih dokumentarnih oblik, ki gledalca /…/ ves čas preseneča, spravlja v smeh, pa tudi vabi k razmisleku.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Ko na koncu režiser in amaterski tenisač zapojeta My Rifle, My Pony and Me, pesem iz filma Rio Bravo, imamo občutek, da smo končno razumeli pomen vseh digresij. Zdi se, da nam ta film brez žensk pravzaprav sporoča le eno: da bodo moški vedno ostali nepoboljšljivi majhni fantki, ki pogrešajo razposajene radosti svojega igrišča.«
– Marcos Uzal, Libération
»Nenavadna in izvirna elaboracija krhkega koncepta ‘močnega spola’.«
– Beatrice Fiorentino, Il Piccolo
»V času, ko so se moški po vsem svetu znašli v navzkrižnem ognju, ta neubranljivi film poskrbi za sapico svežega vetra. Govori o igrah, o lepoti iger in o moških, ki te igre igrajo. Opazujemo jih, kako se jih lotevajo z mešanico smrtne resnosti in lahkotnega užitka nekje ob mediteranskem morju /…/. V času, ki je naš ali pa tudi ne. Rokoborba, kotaljenje sira po vaških ulicah in bliskovito recitiranje pravih števil so skrajno pomembne dejavnosti. Režiser Matjaž Ivanišin, veliki up Slovenije, vse to snema z resnostjo in lahkotnostjo – dokler ne trči ob ustvarjalno blokado. Rekonstrukcija športnega dogodka iz nedavne zgodovine, osupljive zmage Hrvata Gorana Ivaniševića v Wimbledonu leta 2001, spravi njegov projekt spet v tek. To je način, kako je treba igrati, zmagati in slaviti.«
– Mednarodni filmski festival v Rotterdamu
»/…/ eden najbolj svežih in domiselnih filmov, kar sem jih videl v zadnjem desetletju.«
– Janez Burger
»Film, ki ga gledamo ne bo dokumentarec z akademsko distanco – nasprotno, režiser kamero obrne vase in namesto prikazovanja iger sam zavzame pristop, ki ga krasita ironija in samoironija. Zato film /…/ govori predvsem o tem, kako naj se avtor ne jemlje preveč resno, če hoče ohraniti temeljno človeško lastnost – igrivost.«
– Urban Tarman, RA ARS
»Vse to, kar vidimo (od jokavega opevanja športnih herojev in ‘kantunskega’ moževanja do rokoborbe in more), so kakopak moški rituali, ali natančneje – rituali, ki ustvarjajo moškega, rituali, ki kreirajo moškega, rituali, ki proizvajajo moškega. Oliver Stone nas je v Vodu smrti (1986) opozoril, da moškega ne rodi ženska, temveč moški (Charlie Sheen, alias Chris Taylor, pravi, da se počuti ‘kot otrok, ki sta ga rodila dva moška’), Ivanišin, bolj arheolog kot etnolog, pa to, kako nastane moški, prelevi v pravi koledarski précis, ne da bi se vojne – tega ultimativnega rituala rojevanja moškega – sploh dotaknil. In glede na to, kako nastane moški, je presenetljivo, da je na tem svetu toliko homofobije.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»[Ivanišin] prav z vsakim svojim delom vedno znova dokazuje, da je tudi v tistem, kar nam je lahko še tako znano in blizu, vedno moč odkriti tudi nekaj novega in drugačnega. Da je tudi že neštetokrat videno še vedno moč videti na novo. In da ima lahko vse in vsakdo, pa naj je na pogled videti še tako trdno in hladno, v sebi krvaveče in toplo srce. /…/ Tako tudi pri njegovem najnovejšem delu, dokumentarnem etno antropološkem eseju Playing Men, v katerem se posveti moškim igram, oziroma moškim ki se igrajo, nisem pričakoval nič drugega kot nov, po svoje tudi globoko subverziven pogled na ta družbeni stereotip. Ivanišin pa je znova izpolnil moja pričakovanja, me pri tem navdušil in celo ganil. /…/ Po presenetljivem obratu, ko v delo vstopi tudi sama avtor in reflektira svoje početje, pa nam ponudi monolog znanega igralca, ki razkrije pravo ozadje moškega navdušenja nad igro. Občutek, da je zmagovalec zmagal tudi za nas. Občutek, ki ga dobi tudi gledalec tega dela, a se glasi malce drugače. Da je Ivanišin gledal tudi za nas.«
– Denis Valič, RA ARS