zgodba
Film se dogaja v odročni gorski vasici na jugozahodu Kitajske. Tam živi ljudstvo Miao, etnična manjšina, ki je med bolečimi selitvami zaradi vojn z večinskimi Hani izgubila skoraj vse, vključno s svojim pisanim jezikom. Toda nečesa jim Hani niso mogli vzeti: pesmi, s katerimi so častili naravo in odganjali zle duhove. S prihodom zahodnih misijonarjev v tridesetih letih dvajsetega stoletja so pesmi prevzele krščansko vsebino; duhovi so začeli izginjati, skupaj z njimi pa tudi tradicija …
iz prve roke
»Vas Xiaoshuijing sem prvič obiskala leta 2014, ko je imel zbor ravno vajo. Vaščani so se z blatnimi rokami in čevlji malo pred tem vrnili s polj. Njihovi glasovi so bili čudoviti, njihovi obrazi pa mirni. Vse življenjske radosti in tegobe so prelili v pesem. Toda kmalu sem spoznala, da se pod navideznim mirom skriva tragična resnica: tisočletno trpljenje ljudstva Miao zaradi vojn s Hani; usoda, ki jo delijo številne manjšine na Kitajskem. Celo ‘Miao’ je uradno ime, ki so jim ga dodelili Kitajci, medtem ko se sami sploh ne spomnijo več, da bi se kdaj imenovali kako drugače.
Ko skušajo Hani ukrasti edino stvar, ki jim je ostala – petje –, in zbor spremeniti v komercialni izdelek, vem, da je zgodbo treba povedati. To je film o dvojni kolonizaciji: Hani so zavzeli njihov dom, zahodni misijonarji so se polastili njihovega spomina, nato pa so spet prišli Hani, da bi si prisvojili še njihovo vero in zemljo. Kdo so bili po vsem tem in kaj je bilo v resnici njihovo? Videli smo že veliko filmov o skupnostih, ki se borijo za svojo dediščino, a to je svež pogled na ljudstvo, ki se niti spominja ne več, kaj mu pripada in kaj bi moralo zahtevati nazaj. /…/
Posnela sem že več dokumentarcev o kitajskih etničnih manjšinah: o muslimanskih Ujgurih iz Xinjianga, ki so prišli v vzhodne metropole kot žeparji; o tem, kako pripadniki budističnega ljudstva Dai niso našli nikogar, ki bi bil v času gospodarskega razcveta pripravljen sedeti v templju, zato so uvozili menihe iz Mjanmara; in zdaj o komercializaciji pevskega zbora ljudstva Miao v gorovju province Yunnan. S temi filmi sem skušala pobegniti pred prevladujočo ideologijo in načinom življenja ter najti svobodo v divjini. Toda nazadnje so se vsi izkazali za isto zgodbo; zgodbo, v kateri odmeva resničnost mojega lastnega življenja.
Po neuspešnih političnih gibanjih v osemdesetih letih je razočaranje nad sistemom kmalu zamenjalo navdušenje nad čudežnim gospodarskim napredkom. Čudež se je zgodil tudi v vasi Xiaoshuijing. Kmetje iz odročnega kraja so se znašli na odru Lincolnovega centra v New Yorku. Bleščeči spektakel uspeha in blaginje nas je vse prevzel, toda v sebi smo čutili nemir; kot bi se prebujali duhovi v vasi Xiaoshuijing.«
– Dongnan Chen
kritike
»Brezobzirno ravnanje z ljudmi, tradicijami in pokrajino, ki ga prikazuje Petje v divjini, je seveda mikrokozmos veliko širšega dogajanja na Kitajskem. [Propagandni minister] skupaj z investitorjem načrtuje, da bo vas spremenil v turistični magnet, ‘zelo eksotično mesto’ – to pa ima predvidljivo nesrečne posledice za vse: prebivalci se izselijo, kmetijstvo in tradicionalne obrti pa hitro zamrejo. Režiserka kar najbolj izkoristi svoj dostop do več pomenljivih pogovorov, ki uradništvo prikažejo v slabi luči. Njen razsvetljujoče iskreni film bo morda naletel na neodobravanje kitajskih oblasti, toda domače in tuje občinstvo bo v njem našlo ganljiv in dragocen zgled varljivo zadržanega političnega dokumentarca.«
– Neil Young, Screen Daily