Drugi celovečerni film Boštjana Hladnika je obenem eden prvih filmskih nastopov Ljubiše Samardžića, ki v tem filmu nosi ljubkovalni vzdevek Smoki, pod katerim kasneje zaslovi vsevprek Jugoslavije. Zgodba o dveh mladeničih, ki se z avtom podata na izlet v neznano (tako kot to velja za žanr filma ceste, šteje pot, ne pa cilj) in spotoma pobereta mlado dekle, za katero se izkaže, da prikriva temačno preteklost. Zdenko Vrdlovec, avtor monografije o Boštjanu Hladniku, takole povzema film: »V Peščenem gradu se lahkotna forma potepuške komedije prevesi v mučno ljubezensko melodramo, v kateri mlada tekmeca nista toliko »slepa od ljubezni«, kot v privlačnem dekletu na begu ne znata videti njene psihične rane. Tu se »peščeni grad« kot prispodoba iluzorne svobode podre na čereh realnosti.« Kult in klasika slovenske kinematografije.
Ljubiša Samardžić, igralec, producent in režiser
Ljubiša Samardžić se leta 1936 rodi v Skopju (Makedonija) in danes velja za enega najbolj priljubljenih igralcev jugoslovanskega filma, čigar ime se nahaja v špicah več kot stopetdesetih celovečernih filmov. Tekom svoje dolge igralske kariere je Samardžić prejel kar šest zlatih aren (glavnih nagrad na nekdanjem festivalu jugoslovanske kinematografije v Puli) za najboljšo moško vlogo. Filmi, v katerih je igrala ta živa legenda srbskega igralstva, so bili predvajani na domala vseh največjih mednarodnih filmskih festivalih, od Cannesa do Karlovih Varov, od Berlina do Benetk. Samardžić je največ mednarodnih nagrad prejel v Italiji: za svojo vlogo v filmu Jutro Puriše Djordjevića je leta 1967 v Benetkah prejel ugledno nagrado Coppa Volpi, leta 1975 pa v Sorrentu nagrado Medaglia d’Oro za vlogo v filmu Predstava Hamleta v Spodnji Mrduši (Predstava Hamleta u selu Mrduša donja). Leta 1991 je Samardžić ustanovil produkcijsko hišo Cinema Design in se začel ukvarjati s produkcijo filmov in televizijskih nadaljevanj. V filmih, pod katere se podpisuje kot producent, Samardžić praviloma tudi nastopi, vsaj v stranski vlogi. Leta 2000 se Samardžić pod celovečerni film prvič podpiše tudi kot režiser: Nebeška vaba (Nebeska udica) je predvajana v tekmovalnem programu Berlina. Samardžić pravi, da je za režijsko taktirko poprijel zavoljo nesrečnih okoliščin, v katerih se je takrat nahajalo njegovo okolje (bombardiranje Srbije s strani NATO pakta) in na katere se je želel odzvati z novo obliko izražanja. Nebeška vaba je na več mednarodnih filmskih festivalih prejela vrsto nagrad; podobno se je zgodilo z Natašo (2001), drugim filmom, ki ga zrežira Samardžić. Leta 2004 je Samardžić začel z delom na trilogiji filmov – Jesen prihaja, Dunja moja (Jesen stiže Dunjo moja), Konji vrani, Bledi mesec –, ki se ukvarjajo z življenjem v Vojvodini po prvi svetovni vojni. Prvi film trilogije z več kot 100.000 gledalci nemudoma postane eden najbolj priljubljenih srbskih filmov, prav vse pa odlikujejo impresivne igralske zasedbe, visoki produkcijski standardi in zanimive zgodbe.