zgodba
Eva je vestna in predana zaporniška paznica. Njeni visoki ideali in občutek za pravico pa se znajdejo na preizkušnji, ko v zapor pripeljejo morilca njenega sina. Ne da bi razkrila svoje motive, Eva zaprosi za premestitev na njegov oddelek – najbolj nasilen in najstrožje varovan del zapora …
iz prve roke
»Zapori se mi zdijo izredno zanimivo ozadje za pripovedovanje zgodb: vsi tisti ekstremni liki, jasno oblikovana pravila in močna dinamika moči. Tudi lokacija sama je polna simbolike in arhetipov. Toda zdi se mi, da filmi, postavljeni v to okolje, pogosto pripovedujejo zelo podobne zgodbe. Jaz pa sem videl priložnost, da povem drugačno zgodbo, iz drugačnega zornega kota.
Gledano širše je vsak zapor ogledalo družbe, ki ga je zgradila. Zdi se mi, da se na Danskem – pravzaprav v večini Evrope – še nismo odločili, kakšni naj bodo naši zapori, s tem pa tudi ne, kdo želimo biti kot narod. Smo razumna ali čustvena bitja? Verjamemo v odpuščanje in rehabilitacijo ali pa imamo raje maščevanje in kazen? Kazenskopravni sistem skuša trenutno zadovoljiti obe strani, čeprav sta v očitnem nasprotju. Ta paradoks se mi zdi izjemno zanimiv – in prav to je konflikt, ki sem ga želel raziskati. /…/
Med ustvarjanjem Paznice smo ves čas govorili, da gre za ‘na glavo obrnjen zaporniški film’. /…/ Mislim, da v bistvu govori o ženski, ki je ujetnica žalosti, pa tudi o njeni potrebi, da se osvobodi tega zapora. To lahko doseže z maščevanjem ali pa odpuščanjem. Toda moj film ne skuša sporočiti, da je ena izbira prava, druga pa napačna. Zame je pomembno, da gledalcem pusti nekaj vprašanj.«
– Gustav Möller
kritike
»Möller /…/ gledalcu zastavlja vprašanja o zlorabi institucionalizirane moči, moralnosti, pravičnosti ter mehanizmih kaznovanja in rehabilitacije obsojencev. Vse našteto pa zapakira v privlačen triler, napeto igro mačke z mišjo, v kateri se karte do konca filma večkrat premešajo.«
– Anže Lebinger, Dnevnik
»Režiser in scenarist Gustav Möller se po preboju s filmom 112 vrača s še enim klavstrofobičnim trilerjem /…/ o moralno kompromitirani osebi v sistemu organov pregona, katere značajske pomanjkljivosti odražajo širše strukturne napake /…/. Paznica /…/ je bogatejša in prodornejša od Möllerjevega prvenca, čeprav /…/ zaradi perečih vprašanj, ki jih iztisne iz skrajno preproste premise, deluje bolj kot družbenopolitična miselna vaja kakor pa živ portret kazni in odrešitve.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Möller je ustvaril soliden drugi celovečerec, ki nas spomni na nekatere neprijetne resnice o ciljih in mejah rehabilitacije, medtem ko se poglablja v notranji boj protagonistke, razpete med občutek dolžnosti in osebne dileme.«
– Davide Abbatescianni, Cineuropa
»Na trenutke se zdi, da film zanemari [logiko] v korist dramaturške učinkovitosti. Tisto pa, o čemer ne podvomimo niti za trenutek, je kakovost močnih in docela prepričljivih igralskih nastopov: tako vedno odlične Sidse Babett Knudsen kot Sebastiana Bulla, ki je s kombinacijo obraza suroveža in transparentnih čustev otroka naravnost srhljiv. Igralca skupaj krmarita izjemno protisloven in spreminjajoč se odnos med likoma; zapleteno dinamiko, ki odločilno prispeva k uspehu filma.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Ljubiteljem serije Oblast (Borgen) film razkrije bolj nepredvidljivo plat zvezdnice: Sidse Babett Knudsen uprizori na trenutke resnično divji igralski nastop, prežet z besom in obžalovanjem.«
– Peter Debruge, Variety
»No, Mikkel, »pravi« moški, ima končno pred sabo žensko z večjo močjo in več pravicami. Eva /…/ sklene, da se bo »prebila« do njega in ga – magari v slogu pedantnega, sistematičnega angela maščevanja – disciplinirala, ukrotila in udomačila, toda Mikkel ne bi bil utelešenje neopatriarhalnih fantazij in manipulacij, če ne bi hotel disciplinirati, ukrotiti in udomačiti nje. Drug drugega obsedeta, toda pobegniti ne moreta – ječa je njun metaoder, skop, asketski in očiščen vse artificielnosti in vseh distrakcij, golo, intenzivno, ekstremno, neizbežno prizorišče zadnje bitke spolov. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Zapornik in čuvaj sta zaprta v isti kleti. Celoten film, razen kratkega izleta, se dogaja v tej kleti, v zaporu smo tudi gledalci, ki se privajamo tako klavstrofobični rutini kot ekscesom. Eva je tam dneve in noči, to je njen svet, ker zunaj njega nima ničesar, je neke vrste prostovoljna kaznjenka, le da je del »dobre« strani, del sistema, ki verjame v človekovo prevzgojo. A le do določene točke. Od te točke naprej gre le še obvladovanje ljudi, ki morajo zvoniti za odhod na stranišče, a je ta zvonec lahko preslišan, če tako odloči paznik, ljudi, ki jih, kompulzivne, privezujejo na mize kot v srednjem veku, in ki jih razglasijo za nepopravljive. Torej obsojene na večno klet.«
– Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik
»A poanta, ki jo film sporoča, je jasna. V zaporu ni zmagovalcev, vsi so poraženci. Mesto najbolj brutalnega izraza državnega monopola nad nasiljem terja svoj davek. In tudi paznica ga mora nositi. Medtem ko zaporniki vsaj vidijo svoje rešetke in vedo, kako dolgo bodo za zapahi, pa svojega lastnega zapora do pretresa Eva sploh ne opazi. Dodatno plast tragične usode Evinega sina in njunega odnosa film tako postavi na popolnoma novo raven. Iz zaporniškega filma maščevanja se pretvori v družinsko dramo o težavnem soočanju staršev s sinovi-prestopniki. In s tem v ospredje postavi krivdo, čustveni ekvivalent zaporu. Krivda, ki jo pooseblja Evin sin, še bolj kot zapor nerazločljivo povezuje Evo in Mikkela. Skozi to povezavo pa v temen zaporniški svet posije celo žarek upanja, da je rehabilitacija ene in drugega mogoča.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija