»Pavla Jesih (1901–1976) je najprej zaslovela kot vrhunska alpinistka, poleg Mire Marko Debelak ena prvih žensk na svetu, ki so se enakopravno moškim kot prve v navezi lotevale najzahtevnejših prvenstvenih smeri. Med letoma 1926 in 1934 je v Julijcih začrtala vrsto smeri, ki so še z današnjo, mnogo naprednejšo opremo, resen preizkus tudi za vrhunske plezalce. A usodni padec v steni Mojstrovke leta 1934 ji je pustil posledice, zaradi katerih je za vrsto let opustila najzahtevnejše plezanje.
Preusmerila se je v poslovno kariero in v nekaj letih postala lastnica največje verige kinematografov v Sloveniji: najprej kina Metropol (1936, deluje še danes) in kina Union (1937, v današnjem Celjskem domu) v Celju, potem na Ptuju kina Royal (1939, danes mestni kino Ptuj) in končno kina Matica (1940, v stavbi današnje Filharmonije) v Ljubljani. Med drugim je bila tudi inovatorka v tehniki podnaslavljanja.
Čeprav je med vojno logistično, finančno in z lastnim delom izdatno podpirala OF, se je po osvoboditvi znašla v primežu nacionalizacije. V zameno za njena podjetja so ji ponujali prestižne funkcije v novoustanovljeni državni filmski industriji, a je vse ponudbe zavračala in se oklepala svojih ljubih kinov. Frustrirano Državno filmsko podjetje ni videlo druge poti, kot da jo obtoži kolaboracije z okupatorjem …
Zdi se neverjetno, da je le mesec dni po koncu vojne, prav v času, ko se je začela njena kalvarija, 44-letni Pavli uspelo opraviti še zadnji in največji podvig v plezalski karieri: prvenstveno osvojitev Čopovega stebra v Severni triglavski steni. Po sodnem procesu leta 1946 pa je bila obsojena na molk in pozabo.«
– Andrej Skubic, scenarist