»Nekateri znajo peti opere. Luciano Pavarotti je bil opera.«
– Bono
zgodba
Luciano Pavarotti ni bil le eden najbolj nadarjenih in najbolj priljubljenih opernih pevcev na svetu, imel je poslanstvo: ponesti opero med vse ljubitelje glasbe in jo približati množicam. K temu cilju je usmeril vse svoje vrline, od glasbene virtuoznosti do silovite karizme, slave in popularnosti. S svojim izjemnim talentom in širokosrčnostjo je kraljeval največjim glasbenim odrom in osvajal srca občinstev širom sveta.
Presunljiv portret legendarnega tenorja in enega najbolj priljubljenih opernih pevcev vseh časov. V biografskem dokumentarcu Rona Howarda (The Beatles: Osem dni na teden) se ikonični nastopi, s katerimi se je Pavarotti zapisal v zgodovino, prepletajo z intimnimi pogovori in še nikoli videnimi posnetki.
iz prve roke
»Več ko sem izvedel, bolj se mi je Pavarotti razkrival kot testament silovite moči življenja, živetega s strastjo in brezmejno predanostjo tistemu, kar ljubiš. Sprva me je prevzela sama enormnost njegove poklicne poti, ta izjemna kariera, polna vrhunskih dosežkov, njegov orjaški uspeh. Ko sem pogledal globlje, pa sem videl, da so mu vsa umetniška tveganja prinesla tudi veliko breme. Te dramatičnosti nisem pričakoval in zdela se mi je neskončno človeška. /…/ Film sem videl kot priložnost, da raziščem Pavarottijevo življenje skozi nikoli poprej videne posnetke in intimne intervjuje z umetnikom samim, njegovo družino in prijatelji. Toda hkrati sem spoznal, da je bil Pavarottijev najbolj ambiciozen cilj popularizirati umetnost opere, doseči, da bi se vanjo zaljubilo čim več ljudi. Vedno znova in z vso zavzetostjo se je trudil, da bi ljudem predočil moč opere, bodisi s poučevanjem ali s svojimi popotovanji v osrčje Amerike in na Kitajsko. Pri sebi upam, da lahko naš dokumentarni film morda pomaga nadaljevati to delo. Luciano je tako zelo ljubil glasbo. In tako zelo je ljubil ljudi. Lepoto glasbe je želel ponesti čim več ljudem po vsem svetu.«
– Ron Howard
portret avtorja
Ron Howard (1954, Duncan, Oklahoma) se je že kot otroški igralec kalil na malih ekranih in kot najstnik v 70. in 80. letih zaslovel v kultni televizijski seriji Happy Days. Priložnost za režijo lastnega filma mu je prvi ponudil legendarni producent B filmov Roger Corman, za katerega je leta 1977 posnel nizkoproračunsko akcijsko komedijo Grand Theft Auto. Prvi večji uspeh mu je prinesla črna komedija Night Shift (1982), ki zaznamuje tudi Howardovo prvo sodelovanje s producentom Brianom Grazerjem. Tandem je leta 1986 osnoval produkcijsko hišo Imagine Films Entertainment, pod okriljem katere je nastala vrsta uspešnic v Howardovi režiji, na primer fantazijski film Vrbji škrat (Willow, 1988), komedija s Stevom Martinom Starši in otroci (Parenthood, 1989) in z dvema oskarjema nagrajena drama Apollo 13 (1995), od poznih 90. let dalje pa tudi niz uspešnih televizijskih serij, kot sta 24 (2001–2010) in Odbita rodbina (Arrested Development, 2003–). Film Čudoviti um (A Beautiful Mind, 2001) je Howardu poleg kritiške hvale in kopice nagrad prinesel oskarja za najboljši film in režijo. Sledili so nagrajena biografska drama Cinderella Man: legenda o boksarju (Cinderella Man, 2005), zgodovinska drama Frost/Nixon (2008), adaptaciji knjižnih hitov Dana Browna Da Vincijeva šifra (The Da Vinci Code, 2006) ter Angeli in demoni (Angels & Demons, 2009). Leta 2015 smo si na slovenskih platnih lahko ogledali pustolovsko dramo o kitolovcih V srcu morja (In the Heart of the Sea). Pavarotti je avtorjev tretji glasbeni dokumentarni film, potem ko je leta 2013 posnel dokumentarec o eklektičnem glasbenem festivalu Made in America, ki ga prireja ameriški hip-hop zvezdnik Jay Z, leta 2016 pa še navdušujočo dokumentarno kroniko meteorskega vzpona skupine The Beatles z naslovom The Beatles: Osem dni na teden (The Beatles: Eight Days a Week – The Touring Years). Ob izjemno plodoviti režijski karieri je Ron Howard ves čas dejaven kot igralec in izvršni producent.
kritike
»Ne moremo si kaj, da ne bi oboževali orjaške persone, kakršno je Luciano Pavarotti zarisal v svetu glasbe, ali vsaj neizmerno uživali ob njej. Obdarjen z magnetično prezenco, veseljaškim duhom, prepoznavno italijansko toplino in vokalnim inštrumentom brez primere, je kot kvintesenčna operna zvezda vladal drugi polovici dvajsetega stoletja, tako kot je Caruso dominiral prvi. Bil je eden redkih klasičnih glasbenikov, ki so presegli okvire lastne discipline in postali slavni v očeh široke javnosti. /…/ Pavarotti je inteligenten, do svojega predmeta neizmerno ljubeč in v svojem pristopu konvencionalen dokumentarec, ki mu ne more spodleteti že po zaslugi Pavarottijeve karizme, čudovite glasbe, ki prežema ves film, in kariernega loka, ki mu v opernem svetu bržkone ne bomo našli primerjave.«
– Todd McCarthy, The Hollywood Reporter
»Ko opazujemo, kako Ron Howard rekrutira pravo zvezdniško zasedbo izvedencev, veljakov in zvezd glasbene industrije, da bi nanizal Pavarottijeve neštete pevske uspehe, si zlahka mislimo, da je za pripovedno formo svojega novega dokumentarca izbral hagiografijo. Toda v študiji kariere, polne glasbenih prelomnic, in življenja, ki ga je poganjala tako nezadržna karizma superzvezdnika, da mu je prestopke z nasmeškom odpustila celo nekdanja soproga, Howardu zlahka odpustimo, da je svojemu subjektu naklonil prav takšno velikodušnost, kakršno je Pavarotti izkazoval do sveta s svojo umetnostjo in svojo osebnostjo. /…/ V mnogih pogledih je bil stereotipno priljuden – igralec na odru in v življenju. Toda vsi intervjuji, še tisti, ki obsojajo njegovo nezvestobo, pričajo o tem, kako iskrena so bila njegova čustva. Naj je šlo za opero, slavo, hrano ali ženske, Pavarotti jih je vse iskreno ljubil in želel v zameno njihovo ljubezen. Howardov film tako ne more biti drugega kot ljubezensko pismo operni ikoni. A v resnici je Pavarotti prej oda posamezniku za to fasado, ki nas opomni, da je postal zvezda prav toliko zaradi svoje človečnosti kot zaradi talenta.«
– Todd Gilchrist, The Wrap
»Gledalec kajpak sme negodovati glede Howardovih odločitev, a režiser je izbral nekonflikten ton dobrohotne olikanosti, ki ohrani v ospredju Pavarottija kot pevca, kar se zdi legitimen pristop. Razpadi zakonskih vezi so rane, genialnost Pavarottijevega glasu pa je v tem, da je znal rane celiti. Film izdatno dokaže, kako je ta glas štirideset let vrel iz njega, zanosen in tragičen, leteč na krilih čiste emocije, včasih skaljen od duhovne bolečine, ki je bila nedvomno iskrena, a vselej povzdigujoč svojo publiko na vršace lepote, rekoč: ‘Jaz bivam tu. Tudi vi lahko.’«
– Owen Gleiberman, Variety
»Tudi opernim novincem, ki morda ne ločijo med sopranom in tenorjem, Howardov živahen in ganljiv film spretno oriše umetniško formo, ki ji je Luciano Pavarotti kraljeval desetletja, in z zadostno mero tehničnih uvidov pospremi pregled mojstrovih osebnih in poklicnih vrhuncev.«
– Tim Grierson, Screen International