zgodba
»Povzročati ogorčenje je pravica, biti ogorčen pa užitek.«
– Pier Paolo Pasolini
En dan, eno življenje. Ponoči 2. novembra leta 1975 v Rimu umorijo velikega italijanskega pisatelja, pesnika in režiserja Piera Paola Pasolinija. Pasolini je simbol umetnika, ki se neustrašno bori proti politični oblasti, njegovo pisanje sproža škandale, njegove filme preganjajo cenzorji, številni ga obožujejo, mnogi sovražijo … Tisti usodni dan preživi z materjo in prijatelji, nato pa sede za volan svojega alfa romea in se v iskanju pustolovščine poda na nočne ulice večnega mesta.
Abel Ferrara in Willem Dafoe si zamišljata zadnji dan v življenju vizionarskega in provokativnega umetnika Pasolinija, pri čemer prepleteta podrobno raziskane biografske podatke z uprizoritvami odlomkov iz njegovih zadnjih dveh nedokončanih del.
zanimivosti
Scenarij je nastal na podlagi obširnih raziskav: ustvarjalci so se pogovarjali s Pasolinijevimi sorodniki in prijatelji (predvsem z Ninettom Davolijem), poiskali dokumente, ki so potrdili resničnost njihovih izjav, ter izprašali ljudi, ki poznajo okoliščine Pasolinijeve smrti (med njimi mladoletnega prestopnika Pina Pelosija, ki je priznal uboj, a je priznanje kasneje preklical, odvetnika Guida Calvija in sodnike v številnih sodnih obravnavah). Film so snemali na resničnih lokacijah, uporabili pa so celo Pasolinijeve osebne predmete in oblačila, ki so jim jih priskrbeli njegovi prijatelji in sorodniki.
V filmu so uprizorjeni odlomki iz dveh nedokončanih del, ki ju je Pasolini pisal v času pred svojo smrtjo: romana Nafta (Petrolio, izšel leta 2010 pri Cankarjevi založbi) in scenarija Porno-Teo-Kolossal. Velikega napolitanskega dramatika in igralca Eduarda De Filippa, ki naj bi igral v filmu, posnetem po omenjenem scenariju, v Ferarrinem filmu igra Pasolinijev tesni prijatelj in redni sodelavec Nenneto Davoli, v vlogi mladega Davolija pa nastopi priljubljeni italijanski igralec Riccardo Scamarcio.
iz prve roke
»Film je nastal iz velikega spoštovanja. Všeč nam je njegovo delo, všeč nam je vse na njem. Pasolinijevi filmi so bili zame vedno zelo pomembni. Njegova smrt leta 1975 je bila nekaj nezaslišanega, vse tisto sranje, ki je obkrožalo uboj. Če dobro premislim, smo se na ta film verjetno pripravljali od trenutka, ko smo izvedeli za njegovo smrt. /…/ Nisem detektiv, nisem novinar, režiser sem. Umetnik. Resnico iščem s pomočjo svoje domišljije. /…/ Moj cilj ni bil, da naredim dokumentarec o Pasoliniju. Willem ga igra. To je ravno tako film o Willemu kot o Pasoliniju. In ravno tako o meni kot o Willemu ali Pasoliniju.«
– Abel Ferrara, režiser
Intervju z režiserjem: http://www.1985artists.com/artist/abel-ferrara
»Hoteli smo ustvariti portret. Zamisliti smo si skušali Pasolinijevo stanje duha v zadnjih dneh njegovega življenja. Moj nastop tako ni bil imitacija ali interpretacija, ampak bolj zapis mene, kako oživljam dejanja in misli človeka, ki je bil slučajno Pier Paolo Pasolini. /…/ Nisem se smel obremenjevati z dejstvom, da bom predstavljal oboževano, skoraj sveto osebnost. Tako kot pri Jezusu: nisem igral Jezusa, igral sem nekega Jezusa. Enako je bilo s Pasolinijem. Priprave na ti vlogi seveda ne bi mogle biti bolj različne. A pri obeh sem se moral osvoboditi pričakovanj, vseh podob ali misli, ki sem jih morda imel o liku, ter začeti z ničle. Delali smo film in ustvariti smo morali lastno resničnost.«
– Willem Dafoe, igralec
»Pasolini je rezultat zelo dodelanega scenarija, poskušali smo namreč povedati zgodbo o mitu dvajsetega stoletja, kompleksnem in izjemnem človeku v zadnjih dneh njegovega življenja /…/, pri tem pa se izogniti napaki, da bi naredili film le za nostalgike in strokovnjake /…/. Hoteli smo posneti film, ki pred vstopom v kinodvorano posebno od mladih – z Abelom sva imela med pisanjem in predelovanjem scenarija ta cilj ves čas v mislih – ne bi smel zahtevati nikakršnega poznavanja biografskih podatkov /…/. Hkrati je to moral biti film, ki ne bi pristal na nikakršno restriktivnost in didaktičnost, ampak občinstvu približal vse kontroverzne, eksperimentalne in radikalne teme iz zadnjega obdobja Pasolinijevega ustvarjanja.«
– Maurizio Braucci, scenarist
portret avtorja
Abel Ferrara se je rodil leta 1951 v italijanskem delu Bronxa. Kultni status si je zagotovil že z zgodnjimi deli, skrajno nasilnimi eksploatacijami, kakršni sta The Driller Killer (1979) o zblaznelem newyorškem slikarju na morilskem pohodu in Angel maščevanja (Ms. 45, 1981), v katerem se nemo dekle maščuje svojim posiljevalcem. Njegovo Dekle iz Kitajske četrti (China Girl, 1987) pripoveduje zgodbo o nemogoči ljubezni, ki jo zaznamujejo etnični konflikti med tolpami na Manhattnu. V zgodnjih devetdesetih je Ferrara osvojil širše občinstvo, a hkrati uspešno ohranil svojo ostrino. Mednarodno pozornost je pritegnil leta 1990 s krvavim trilerjem Kralj New Yorka (King of New York), v katerem je vlogo mamilarskega šefa odigral nepozabni Christopher Walken. V hitrem zaporedju so si sledili kritiško priznani Pokvarjeni poročnik (Bad Lieutenant, 1992) s Harveyem Keitelom kot skorumpiranim policistom v iskanju odrešitve, predelava paranoidne znanstvenofantastične klasike Tatovi teles (Body Snatchers, 1993) in Dangerous Game (1993) z Madonno kot filmsko zvezdo, ki bije bitko s tiranskim režiserjem. Za črno-belo Odvisnost (The Addiction), metaforično raziskovanje vampirstva s Christopherjem Walkenom, Lili Taylor in Annabello Sciorra, je leta 1995 prejel glavno nagrado na festivalu v Sundanceu. S Pogrebom (The Funeral, 1996) je gledalce popeljal v brutalni svet mafijske družine. Leta 1997 je posnel The Blackout, zgodbo o igralcu in dveh ženskah, ujetih v vrtinec seksa, drog in alkohola. Sledil je New Rose Hotel (1998), psihološki triler, v katerem je Ferarra prvič sodeloval z Willemom Dafoejem. Leta 2002 se je režiser preselil v Rim, kjer je režiral Mary (2005) z Juliette Binoche v vlogi filmske igralke, ki nastopa v vlogi Marije Magdalene. Film je osvojil posebno nagrado žirije v Benetkah. Willem Dafoe se je pojavil še v dveh Ferrarovih filmih: komediji Go Go Tales (2007) in 4:44 Last Day on Earth (2011). Slednji je bil posnet na eni lokaciji, v stanovanju, prikazoval pa je zadnjih štiriindvajset ur pred biblično apokalipso. Leta 2014 je Ferrara z Gérardom Depardieujem posnel Dobrodošli v New Yorku (Welcome to New York), ki ga je navdihnil zloglasni spolni škandal francoskega megafinančnika Dominiquea Strauss-Kahna. Pasolini je četrti Ferrarov film, v katerem je zaigral Willem Dafoe.
Abel Ferrara si je v svoji dolgi karieri ustvaril sloves pravega ameriškega auteurja s skrajno pesimističnim pogledom na domovino. V filmih pogosto opisuje mračno plat svojega rojstnega New Yorka, odražajo pa tudi močan vpliv njegove katoliške vzgoje. Protagonisti so pogosto vizionarski antijunaki, ki se upirajo družbenim pravilom ter prestopajo različne zakonske in vedenjske meje. Poleg Willema Dafoeja so njegovi redni igralski sodelavci Harvey Keitel, Christopher Walken, Annabella Sciorra in Matthew Modine.
kritike
»Ni treba veliko truda, da bi v Pasoliniju našli auteurja, in to ne le preminulega, istoimenskega italijanskega odpadnika, ki je predmet te čudne biografije, pač pa tudi filmarja za kamero, Abela Ferraro. Povezava med njima je očitna: oba pesnika ulice, oba obsedena tako s skrajno temo kot surovo ekstazo, s filmom, ki je izrazito fizičen in hkrati tako poduhovljen. /…/ Kako nežen postane ta največji brutalnež med režiserji, ko se poklanja svojemu zdraharskemu kolegu, kako otipljivo topli so premiki kamere in počasni prelivi. In nekaj zelo ganljivega je v njegovi uporabi Pasolinijevega rednega sodelavca Ninetta Davolija, čigar gosti skodrani lasje, ki so zdaj postali beli, izmenično spominjajo na Davolijevega legendarnega soigralca Totòja, Harpa Marxa in Ferraro samega. /…/ Protagonista in občinstvo na vrhuncu filma čaka neusmiljeno nasilje, a tisto, kar ostane v spominu, so trenutki bridke in surove človečnosti.«
– Fernando F. Croce, MUBI’s Notebook
»Willem Dafoe uteleša 53-letnega Pasolinija s senzualno zadržanostjo in ostro inteligenco, scenarij Maurizia Brauccija (Gomora) pa najde ugodna tla v ljubečem okolju njegove družine in prijateljev ter v izvrstnih citatih intelektualca brez dlake na jeziku (začenši s provokativnim televizijskim intervjujem). Pasolinijeve zamisli na tej točki njegove kariere imajo apokaliptičen pridih, in to Ferrari še kako ustreza. Elegično razpoloženemu režiserju je v pomoč gibčna in čudovito melanholična fotografija Stefana Faliveneja, posebno pri upodobitvi umetnikove zadnje, nasilne noči.«
– Nicolas Rapold, Film Comment
»Ferrara, ki v portret vplete prizore iz nikoli posnetega filma in nedokončanega scenarija, nam ne pokaže toliko Pasolinija človeka kot Pasolinija ustvarjalca. S tem hodi po tanki črti: njegove poustvaritve sicer ne skušajo oponašati Pasolinijevega sloga – Ferrara je zelo drugačen režiser –, ga pa poskušajo na subtilen in zanimiv način obuditi.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Kot nekdo, ki prezira povprečne biografske filme /…/, sem užival v Pasolinijevem domiselnem zlitju različnih vidikov protagonistove osebnosti v eno samo jedrnato 83-minutno doživetje: Dafoe dobro ujame režiserjev ostri pogled, njegov glas izžareva primerno avtoriteto, temačna fotografija v slogu sedemdesetih let pa daje filmu tisto pravo eleganco in prefinjenost.«
– Nick James, Sight & Sound
»Ferrara je ponovno združil moči s snemalcem Stefanom Falivenejem (odgovornim tudi za fotografijo pri Mary, filmu, ki je od vseh Ferrarovih del pravzaprav še najbliže temu) in ustvaril eno svojih najlepših del – sence in silhuete, jantarjev lesk na obrazih in koži, kompozicije, vredne slikarja, fluidna kamera, ki se giblje na tako intuitiven in čustven način … Tudi če se zdi, da v tem ambicioznem podvigu nekaj manjka, je težko kritizirati nekaj tako ljubečega, človeškega … in tako edinstvenega.«
– Adam Cook, Grolsch Film Works
»Pasolini je eden tistih nepopolnih filmov, ki je vreden več občudovanja kot številni bolj izpopolnjeni. Na neki način gre za readymade primer nečesa, kar imenujemo film maudit: ‘prekleti film’ cinefilije stare šole; film, za katerega se je vredno boriti.«
– Ignatiy Vishnevetsky, The A.V. Club