zgodba
Zgodba avantgardnega slikarja Władysława Strzemińskega, ki v povojni Poljski ni klonil pod pritiski komunističnega režima in zahtevo, da mora umetnik ustvarjati v jeziku socialističnega realizma. Sloviti poljski slikar je po vojni delal kot profesor na akademiji likovnih umetnosti v Łódźu. V očeh študentov je bil mesija modernističnega slikarstva, toda vodilni na univerzi in kulturnem ministrstvu so bili drugačnega mnenja. V nasprotju z umetniki, ki so zvesto služili obvezni doktrini socialističnega realizma in izpolnjevali partijske cilje, Strzemiński ni bil pripravljen kompromitirati svoje umetnosti. Tragične posledice boja za umetniško svobodo so kljubovalnega slikarja počasi, a neizbežno vodile v propad.
Poslednji film lani preminulega velikana poljske kinematografije, Andrzeja Wajde, je večplastna, intelektualna agitka o vlogi umetnosti in pomenu svobode izražanja. Film o karizmatičnem, uporniškem možu, umetniku, ki ga je uničil totalitarni režim.
iz prve roke
»Za ekranizacijo zgodbe Władysława Strzemińskega sem se odločil, ker gre za enega najbolj prominentnih poljskih umetnikov, ki pa ga je komunistična oblast postopno izbrisala iz našega kolektivnega spomina. Strzemiński je razumel razvoj moderne umetnosti /…/. Prepričanje, da je abstraktna umetnost edina pot, ki preostaja umetniku, ker sta tematsko slikarstvo in postimpresionizem izčrpala svoje zmožnosti, mu je dalo moč za odpor prosti komunističnim oblastem. /…/ Film je portret nezlomljenega moža – moža, ki je trdno verjel v svoje odločitve; moža, ki je bil popolnoma predan umetnosti. /…/ Film prikazuje štiri mračna leta (1949–1952), ko je bila na delu najbolj zaostrena sovjetizacija Poljske, socialistični realizem pa je postal obvezen umetniški slog. Hotel sem pokazati spopad uglednega posameznika s socialistično državo, ki je skušala nadzorovati vse vidike človekovega življenja. Kako lahko človeško bitje kljubuje državnemu aparatu? Kakšno ceno mora posameznik plačati za svobodo izražanja? S kakšnimi odločitvami se sooča v totalitarnem sistemu? Čeprav smo mislili, da so ta vprašanja stvar preteklosti, nas začenjajo danes zopet preganjati. Nikakor ne smemo pozabiti vsega tistega, kar smo se v preteklosti že naučili o njihovih odgovorih.«
– Andrzej Wajda, režiser
kritike
»Malo filmarjev svojim državam pomeni toliko, kolikor je Andrzej Wajda pomenil Poljski. Kot svetovno priznan režiser in hkrati vest nekega naroda je bil Wajda /…/ edinstven umetnik. /…/ Film nekateri interpretirajo kot alegorijo sodobne Poljske, ki ji od leta 2015 vladajo ekstremni desničarski avtoritarci stranke Zakon in pravičnost, ali drugače, kot Wajdov komentar na njegove lastne okoliščine filmskega ustvarjalca v komunistični državi. Toda če je film resda portret umetnika, zagotovo ni avtoportret. Strzemiński, ki je zapisal, da se ‘slika ne sme nanašati na tisto, kar ji je zunanje’, je bil v marsičem Wajdovo nasprotje. Od vsega je najbolj preziral vse ‘baročno’ – izraz, s katerim /…/ tako pogosto opisujejo Wajdov stil. Toda slog filma Paslika je jasen, čist, svež, zmeren in direkten, neomadeževan s tisto modrikasto meglico, ki se zdi endemična za evropski zgodovinski film.«
– J. Hoberman, The New York Review of Books
»Ironija filma, ki je ob premieri na festivalu v Torontu ušla marsikateremu tujemu gledalcu, je v tem, da se je Wajda izmojstril v prav tisti igri, ki je Strzemiński (preminul zaradi tuberkuloze in lakote, potem ko so mu vsakič znova prepovedali opravljati njegovo poslanstvo) nikakor ni mogel dojeti: kako ustvarjati umetnost pod budnim očesom komunističnih oblasti – in nato to umetnost uporabiti proti oblastem. Wajdov poslednji film je potemtakem zelo specifično posvetilo: poklon divje avantgardnemu umetniku in hkrati pričevanje o neomajnem odporu filmarja, ki se je natanko zavedal, koliko pretvarjanja je potrebnega, da lahko ustvarjaš v državno nadzorovanem sistemu umetniške produkcije.«
– Michał Oleszczyk, The Criterion Collection
»Za filmarja, ki se je pogosto vračal k tematiki trpljenja, zlasti posameznika v primežu kolektivne volje krute in nespametne avtoritete, je film še kako primerno slovo.«
– John Semley, The Globe and Mail
»Jezen in strasten film, poln življenja.«
Glenn Kenny, The New York Times