zgodba
Leta 1755 se obubožani stotnik Ludvig Kahlen poda v surovo in nerodovitno jutlandsko resavo z na videz nemogočim ciljem: v imenu kralja zgraditi novo kolonijo. Za nagrado mu kraljevi dvor obljubi posestvo s služabniki in dolgo želeni plemiški naziv. Toda okrutni lokalni posestnik Frederik de Schinkel bo naredil vse, da ga ustavi – še posebej ko izve, da je pri Kahlenu poiskal zatočišče njegov hlapec Johannes z ženo Ann Barbaro …
portret avtorja
Nikolaj Arcel (1972, Kopenhagen) je z velikim komercialnim in kritiškim uspehom režiral filme različnih žanrov: od političnega trilerja Kongekabale (2004), preko družinske pustolovščine De fortabte sjæles Ø (2007), pa do komične drame Sandheden om mænd (2010). Znan je tudi kot soscenarist švedske uspešnice Dekle z zmajskim tatujem (Män som hatar kvinnor, 2009). Njegov četrti celovečerec Kraljevska afera (En kongelig affære, 2012) je prejel berlinskega srebrnega medveda za najboljšega igralca in najboljši scenarij ter nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film, postal pa je tudi eden najbolj obiskanih filmov mestnega kina Kinodvor.
iz prve roke
»Ko sem pred nekaj leti postal oče, sem svoje filme, vključno s spomini na snemanja, začel gledati z novimi očmi. Čeprav sem še vedno ponosen nanje (vsaj na večino!), odražajo človeka z enim samim namenom, strastno predanega ustvarjanju zgodb in umetnosti – to pa je bolj ali manj vse. Pankrt je nastal iz tega eksistencialnega spoznanja in je moj daleč najbolj oseben film. /…/ [S soscenaristom] Andersom Thomasom Jensenom sva želela povedati veličastno, epsko zgodbo o tem, kako bomo v življenju neizogibno razočarani, če se bomo osredotočali le na svoje ambicije in želje. Življenje je kaos; boleče in težko, lepo in čudno. Pogosto ga ne moremo nadzorovati. Kot pravi pregovor: ‘Človek načrtuje, Bog se smeje.’«
– Nikolaj Arcel
»Epski značaj tega filma je nekaj, kar zelo cenim. Pogosto ga primerjam z obdobjem Busterja Keatona, ko je imela gibljiva slika sama veliko večjo vlogo kot v sodobni kinematografiji. Kamera, obraz in čustva so bili dovolj. Gledalcem ni treba vedno vsega razlagati.«
– Mads Mikkelsen
kritike
»Danska drama Pankrt se svoje staromodne teme loti z navdušujočo resnostjo. /…/ Gre za klasično zgodbo o tistih, ki imajo, in onih, ki nimajo, polno neuklonljivega duha, neskončnih obzorij, prizorov trpljenja, preobratov usode in katarzičnih spoznanj. Filmu ne manjka epskosti, romantike, nasilja in spektakla, toda za končni uspeh se ima zahvaliti predvsem dejstvu, da se večinoma izogne poveličevalnim klišejem, ki like spreminjajo v ideale, filme pa v vaje iz prazne nostalgije – no, temu in Madsu Mikkelsenu.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Ne morem ustrezno izraziti, kako popoln je Mads Mikkelsen v tej vlogi; njegov čutni, namrščeni pogled vsebuje neskončno plasti. /…/ Veličasten, razburljiv ep, kakršnih ne vidimo več pogosto.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Pankrt je mogočna, krvava epopeja, kakršno si Mads Mikkelsen zasluži. /…/ Le malokaj napolni veliko platno bolje kot velikopotezen zgodovinski ep, poln prostranih pokrajin, kompleksnih akcijskih prizorov ter junaških moških in žensk, ki se borijo za ljubezen, zemljo in boljši jutri. Maščevanje je jed, ki jo je najbolje servirati hladno, še bolj pa tekne s porcijo krompirja. /…/ Fevdalni boj za divje jutlandsko ozemlje je morda izrazito danska tema, toda vznemirjenje, romantika in dih jemajoči vizualni spektakel te melodrame sodijo v klasični Hollywood.«
– David Fear, Rolling Stone
»Pankrt je vestern, je danska kostumska drama in je Mads Mikkelsen. /…/ Film je ravno toliko energičen kot neizprosen. Zvest tradiciji, hkrati pa odprt za mešanico, v kateri je prostor tako za prefinjene citate kot za najbolj vročične in nasilne užitke B-filmov /…/. V središču vsega pa stoji igralec melanholičnih oči, vreden naslednik Johna Wayna. In Jeana Valjeana.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Kajti Kahlen – disciplinirani in neustrašni izžigalec polj, sejalec, sadjar, bojevalec z zmrzaljo in menedžer kaosa, remiks pionirja, utopičnega socialista, antifašista in podjetnika – postane Mozart te divje resave, ki velja za neukrotljivo in nenaseljivo. Pankrt, film o razrednem resentimentu, razrednem boju, razrednem maščevanju (celo razredni kastraciji, kot se izkaže), je za svoje dobro malce preveč repetitiven, a po drugi strani – mar ni tudi razredni boj že sam po sebi repetitiven, saj potrebuje nove in nove ponovitve, da bi spodletel bolje in bolje? ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film izkušenega režiserja in scenarista Nikolaja Arcela z drobnimi potezami in posredno s pripovedjo ustvarja bogato tkivo zgodovinskega ozadja poznega fevdalizma, pa tudi psihološki portret trmastega častnika, ki kljubuje naravi in družbi. Mads Mikkelsen je arhetipski lik prvinskega osvajalca divjine, kakršne poznamo iz vesternov Johna Forda, v katerih se za pripovedno ravnijo vedno skriva več, kot je videti na prvi pogled. /…/ V filmu Pankrt sicer vseskozi dominira možati Mads Mikkelsen, vendar so avtorji v njegovo zgodbo vpletli mrežo odnosov ter nekaj spoznanj o naravi razredne družbe, mezdnih odnosov, spletkarjenja in oviranja svobodnih podjetniških pobud. Vse to zlahka prenesemo tudi v današnji čas. Zanimiva je tudi ugotovitev, kako univerzalno razumljiva je žanrska struktura vesterna ter kako vznemirljiva, tudi krvava in brutalna je lokalna zgodovina evropskih narodov. Pankrt je lokalni biserček, ki ga svetovno občinstvo zlahka sprejme. Žlahtno obrtniško delo, ki zaradi svoje arhetipske narave nagovarja najgloblje človeško v nas in zapusti trajen vtis. Mads Mikkelsen pa je svojemu nizu opaznih vlog dodal še en ikoničen portret.«
– Gorazd Trušnovec, RA Slovenija
»Pankrt je klasičen narativen film stare šole v dobrem pomenu besede. Ima napeto zgodbo, prešpikano z nekaj malega romance in humorja, skrivnostnega, karizmatičnega glavnega junaka, ostudnega zlikovca in nauk za sodobnega gledalca: življenje je težko držati na uzdi. Tisto, kar v tem filmu najbolj preseneti, pa je dejstvo, da je moralna zmaga tokrat na strani glavnega negativca, odurnega de Schinkla, ki Kahlenu nekoč položi na srce: »Življenje je kaos. Ničesar ne moremo nadzorovati. Šele ko si to zares priznamo, lahko uživamo v svojih nepomembnih življenjih.««
– Špela Barlič, Dnevnik