zgodba
Fahrijin mož je pogrešan vse od vojne na Kosovu. Da bi poskrbela za svoja otroka, Fahrije opravi vozniški izpit in skupaj z drugimi vdovami ustanovi majhno podjetje za izdelavo ajvarja. A v tradicionalni vasici, kjer živi, njeni poskusi osamosvojitve naletijo na silovito neodobravanje …
iz prve roke
»Sedela sem v svojem stanovanju v Brooklynu v New Yorku, pisala šolski projekt in poslušala televizijsko oddajo s Kosova. Neka ženska je pripovedovala, kako je dobila vozniško dovoljenje in kako jo je vsa vas obrekovala, da je osramotila svojo družino. Najprej sem mislila, da gre za šalo. Zgodba je bila hkrati smešna, žalostna, mučna in navdihujoča. Fahrije Hoti, vdova in mati dveh otrok, je morala nekaj narediti, če je hotela preživeti – in tudi je. Pridobila je vozniško dovoljenje in si našla delo. Vsi so nasprotovali, a je vztrajala. Nekega dne je odprla majhno podjetje, v katerem je zaposlila druge vdove, in zdaj proizvaja vloženo zelenjavo, ki jo prodajajo po vsem Kosovu.
Poleg tega, da sem tudi sama ženska in mati, sta me pritegnili njena volja in moč: ne le da preživi, ampak da doseže nekaj velikega in se nikoli ne ozira nazaj. Njena pozitivnost in energija sta navdušujoči. Na filmsko platno sem hotela prenesti močan, barvit ženski lik; protagonistko, ki bi jo moralo videti tako kosovsko kot širše občinstvo. /…/ Fahrije je bil film všeč. Rekla je: ‘Upodobila si me točno takšno, kakršna sem bila, veliko trenutkov je točno takšnih, kot sem jih doživela, le trpela sem veliko bolj. To je zelo dobra zgodba in upam, da bo imela uspešno pot, da jo bo videl ves svet, saj ne gre le zame, pač pa za zgodbo številnih kosovskih žensk. Svet mora videti, kaj smo doživele.’«
– Blerta Basholli
portret avtorice
Režiserka Blerta Basholli v svojih delih raziskuje družbena in spolna vprašanja na rodnem Kosovu. Kot študentka Tisch School of the Arts je štiri leta preživela v New Yorku, leta 2011 pa se je vrnila na Kosovo. Njeni kratki filmi so bili prikazani na številnih uglednih festivalih, med drugim v Sarajevu in Rotterdamu. Panj je režiserkin celovečerni prvenec.
kritike
»Režiserka ohranja občutek intimnosti, ki namenoma ne poveličuje Fahrijinega dosežka. Tu ne gre za velika politična stališča, temveč za čisto osebne potrebe: plačati račune, najti mir, dajati upanje, imeti prijatelje, ohraniti dostojanstvo, živeti brez strahu. Igralski nastop Yllke Gashi je poklon ženski, ki je tiho spreminjala življenja, vendar nikoli ne zdrsne v hagiografijo. Zaradi tega ravnovesja ji resnično izkaže čast.«
– Richard Whittaker, The Austin Chronicle
»Težko si je zamisliti manj dramatično temo za fikcijsko obravnavo, a Panj na svoj edinstveni tihi način zgradi močno zgodbo o neodvisnosti in odločnosti neizobražene podeželske ženske, ki jo zadržano, a navdušujoče odigra Yllka Gashi, igralka granitnega obraza.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter
»Režiserka se upre skušnjavi, da bi kot krivca za strupeno mizoginijo razglasila določeno etnično ali versko skupnost /…/ Resnično navdihujoče je videti, kaj je mogoče doseči z močjo neuničljive kolektivne volje.«
– Martin Tsai, Critic’s Notebook
»Panj je na festivalu Sundance v sekciji svetovnega filma prejel tri glavne nagrade – in to povsem zasluženo. Film je pretresljiv, bes zbujajoč in hkrati poln upanja.«
– Alissa Wilkinson, Vox
»Panj, ki bi Panj prelevil v Deželo medu, ne obrodi več. Fahrije ve, da se lahko spolno emancipira le, če se socialno in ekonomsko emancipira. Človekove pravice lahko pridejo le v paketu s socialnimi in ekonomskimi pravicami. To je njena revolucija. Včasih v njen avto prileti kamen, včasih ji kdo reče »kurba«, včasih ji kdo sikne, da bi se je mož sramoval, a tudi Fahrijin tast, ki velja za mehkega in uvidevnega, dahne: »Kako boš lahko pogledala mojemu sinu v oči, ko se vrne!« Ni nujno, da hoče, da se vrne. Že s tem, da bo prevzgojila svojega sina in mu iz glave izbila vse tiste predsodke, bo imela dovolj dela. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina