zgodba
Jakuza Hanada, znan tudi kot številka 3, pri opravljanju naloge zgreši tarčo, ker mu na pištoli pristane metulj. Zdaj tudi sam postane »ožigosan za umor« … Ko so režiserja vprašali, zakaj ima njegov junak fetiš na hlape kuhajočega se riža, je odvrnil: »Zato, ker je japonski morilec. Če bi bil Italijan, bi ga vzburjali makaroni, ne?«
kritike
»Moja najljubša filma o plačanih morilcih sta (Melvillov) Samuraj in Suzukijev Ožigosan za umor. Oba sem citiral v Duhu psa.«
– Jim Jarmusch
»Ko sem leta 1984 v svojem stanovanju v Tokiu pozno ponoči preklapljal med televizijskimi kanali, sem naletel na nekakšen B film iz šestdesetih. Studio: Nikkatsu. Glavna vloga: Joe Shishido. Režiser: Seijun Suzuki. Na noben način nisem bil pripravljen na tisto, kar me je čakalo. Spomnim se, da sem večino naslednje ure in pol strmel v zaslon z odprtimi usti. Tista noč je spremenila moje življenje in mi odprla okno v temnejšo plat kulture, znane predvsem po svoji klasični lepoti. /…/ Med vsemi Suzukijevimi mračnimi mojstrovinami nobena ni tako močna in edinstvena kot Ožigosan za umor. Vsakič, ko si film ogledam, odkrijem kaj novega – kot bi ga gledal prvič. /…/ Mojstrovina, ki preseže okvire svojega žanra. Tradicionalnim filmom o jakuzah je podoben približno toliko, kot je Godardov Alphaville znanstveni fantastiki.«
– John Zorn
»Film Ožigosan za umor se je zapisal v zgodovino kot tisti, zaradi katerega je Seijun Suzuki dobil odpoved pri studiu Nikkatsu. Slovi pa tudi kot vrtoglava, absurdistična dekonstrukcija žanra kriminalke. Vse to bolj ali manj drži, toda ozadje je malce bolj zapleteno. /…/ Najboljša šala med vsemi je dekonstrukcija Shishida Joeja, Nikkatsujevega odgovora na Bunto Sugawaro iz studia Toei. Ta arhetipski mačo iz B filmov v vlogi Hanade večino časa preživi telesno in duševno ranjen zaradi svoje nesmiselne ambicije postati številka 1. Da bi prebudil svoj libido, mora vdihovati vonj kuhajočega se riža. Obe njegovi ženski ga skušata ubiti, šef pa ga postavi za tarčo. V zaključnih prizorih se popolnoma sesuje: najprej ga oblegajo v lastnem stanovanju, nato se znajde v nenavadnih situacijah s svojim morilcem in na koncu v boksarski areni obleži kot usmiljenja vredna razvalina. Noben akcijski junak še ni bil manj junaški. Absurden človek v čudovito absurdnem filmu.«
– Tony Rayns, Criterion
»Podobno kot se Shishido zlomi in vstopi v nadrealistični svet nočne more, tudi Suzuki razbije film na bizaren, a zapeljiv niz absurdističnih, čezmernih in komajda povezanih prvin. Vse skupaj je videti malo kot Godard zlate dobe (le z veliko več sloga). Vrhunec, ki nenavadno spominja na Čistino (posneto istega leta), kaže, koliko dlje od Boormana – kaj šele Hollywooda – je bil Suzuki pripravljen iti. Občasno begajoč, a vselej duhovit, domiseln in vizualno osupljiv film.«
– Geoff Andrew, Time Out
»Njegova slogovna briljantnost je nesporna. /…/ Ikonoklastičen in reprezentativen hkrati – Ožigosan za umor ostaja ključni film svojega desetletja.«
– Alexander Jacoby, Sight and Sound
»Ožigosan za umor spaja žanr o jakuzah, zahodni in vzhodni noir, Jamesa Bonda in francoski novi val, komedijo, meječo na slapstick, ter smrtonosno, patološko erotiko.«
– Federico Gironi
»Ožigosan za umor je eden tistih filmov, ki se zdijo tako daleč pred svojim časom, da ga morda še vedno nismo povsem dojeli. Nasilje je surovo, seks še bolj, črno-bela fotografija pa brezhibna – vsak kader sodi v galerijo. Divje, čudaško in nepozabno.«
– Tom Huddleston, Time Out
»Eden Suzukijevih najboljših filmov. /…/ Suzuki se v tem izjemnem trilerju, ki se po surovi erotiki in krutem humorju (da vizualnih ognjemetov niti ne omenjamo) lahko kosa z Wellsovo Damo iz Šanghaja, norčuje iz vsega, od klišejev žanra o jakuzah do japonske cenzure.«
– Tony Rayns
»Filmu se je zaradi njegove razkošne popart estetike, ležernega jazzovskega glasbenega kontrapunkta, osupljive črno-bele fotografije ter mojstrske uporabe svetlobe in sence precej težko upreti. /…/ Bržkone vrhunec režiserjevega osupljivo eklektičnega sloga.«
– Jasper Sharp, Midnight Eye
»Slediti zgodbi je prava nočna mora – pa ne ker bi bila preveč zapletena (čeprav je tudi to), ampak ker Suzuki s svojimi nestabilnimi vizualnimi kompozicijami, histeričnimi liki in asociativno montažo nenehno odvrača pozornost od drame /…/.«
– David Jenkins, Little White Lies
»Domiselna in skrajno anarhična različica gangsterskih trilerjev.«
– Donald Richie