Film Ovni in mamuti, posnet leta 1985, je premogel toliko treznosti, poguma in smisla za socialno geografijo, da je slovenski odnos do »južnjakov« problematiziral in obračunal s slovensko nestrpnostjo: Marko Skače (Marko Derganc), ultra Slovenec, ki »Bosancem« v straniščih reže in maliči ušesa, je bil dokaz, da so slovenski nacionalizem, ksenofobija in rasizem prešli v patološko, sociopatsko fazo, da je slovenska ksenofobija zrela za psihiatrijo in da je podton asimilacije, na katero Slovenija lovi Bosance (in druge priseljence), fašistoiden. Odrezano uho, ki ga Jeffrey (Kyle MacLachlan), protagonist Lynchevega Modrega žameta, posnetega leto kasneje, najde v travi, je bilo portal v temno srce Americane, odrezano uho v Ovnih in mamutih pa je bilo portal v temno srce Slovenije, toda bolelo je tako, kot je sedem let kasneje v Tarantinovih Steklih psih bolelo tisto Blondinčevo rezanje policistovega ušesa.
Ovni in mamuti so bili ultimativno pojasnilo, zakaj Bosancev ni bilo več v slovenskih filmih. Toda to je bil čas, ko je bilo mogoče take tipe, kot je Marko Skače, še hospitalizirati – in svetega Marka potem tudi res hospitalizirajo. Ko ga »ozdravijo«, je videti tako, kot da je izgubil identiteto – ne ve več, kaj bi počel. Nič hudega, le nekaj let bo moral počakati – pač toliko, da gre Slovenija na svoje. Potem bo lahko svojo »bolezen« spremenil v politično stranko.