zgodba
V odročni vasici sredi prostranih islandskih planjav dva trmasta brata predano skrbita vsak za svojo čredo ovac plemenitega porekla in skladnih proporcev. Kiddi in Gummi živita drug ob drugem, a že štiri desetletja nista spregovorila niti besede. Potem pa Kiddijevo čredo prizadene nalezljiva bolezen, zaradi katere inšpekcija odredi odstrel vseh ovc v dolini.
Zmagovalec canske sekcije Posebni pogled in lanskoletnega Liffa je nežna, z zadržanim humorjem in globoko naklonjenostjo do podeželskega življa prežeta drama o odtujenih bratih, ki združita moči, da bi rešila tisto najpomembnejše.
iz prve roke
»Film v veliki meri sloni na mojih lastnih izkušnjah z ljudmi in kulturo islandskega podeželja. Oba moja starša sta odrasla na podeželju in do sedemnajstega leta sem tudi sam tam preživel večino poletij in delal. Mislim, da imam prav zaradi tega dober občutek za zgodbe, like in vizualni jezik teh krajev. Na severu Islandije kot tudi v drugih podeželskih predelih otoka je bila ovčereja poglavitni način preživetja in sidrišče podeželske kulture vse do zadnjih let 20. stoletja. Tako so islandske ovce za številne ljudi še danes skorajda nekaj svetega: predstavljajo ponos in ‘življenje po starem’, kot so ga poznali včasih. Ovce so bile skozi stoletja ključni dejavnik preživetja na podeželju, globoko so povezane z islandsko zemljo in duhom. A tudi mimo kmetovanja je na ovcah nekaj posebnega, in večina kmetov, ki jih poznam, je bolj navezana na ovce kot na druge domače živali. /…/ Z ovcami si je bil človek od nekdaj še posebej blizu in ta fenomen se mi je vedno zdel zanimiv. /…/ To je svet, ki sem ga želel prikazati v filmu. Ljudje, ki živijo v naravi sami s svojimi ovcami, se na živali močno čustveno navežejo. V sodobni družbi to postaja nekaj zelo redkega in ljudi, kot sta moja glavna lika Gummi in Kiddi, je danes vse manj. Meni se zdi to škoda. /…/ Film Ovna bi zaradi mešanja drame in črnega humorja na neki način lahko opredelili kot značilen skandinavski film. Mislim, da ga je mogoče primerjati z nekaterimi sodobnimi nordijskimi filmi, kot so Zgodbe iz kuhinje (Salmer fra kjøkkenet) Benta Hamerja in Albin Noi (Nói albinói) Dagurja Kárija. Vendar pa sta Ovna veliko bolj realistična in morda je name malo vplival tudi tako imenovani romunski novi val. Navdihnil me je tudi roman Sjálfstætt fólk Halldórja Laxnessa iz leta 1935. Čeprav je bil napisan v povsem drugačni dobi, obravnava podobne teme kot Ovna.«
– Grímur Hákonarson
portret avtorja
Grímur Hákonarson (rojen leta 1977 na Islandiji) je leta 2004 diplomiral na praški akademiji FAMU. Nase je prvič opozoril z diplomskim filmom Slavek the Shit; z njim se je leta 2005 uvrstil v sklop Cinefondation na filmskem festivalu v Cannesu, drugod pa je osvojil še dvanajst festivalskih nagrad. Njegov naslednji film Bræðrabylta je leta 2007 doživel premiero na festivalu v Locarnu, na festivalih po svetu pobral kar petindvajset nagrad in velja za enega najbolj uspešnih islandskih kratkih filmov. Hákonarson je poleg štirih dokumentarcev posnel tudi komedijo Kraljestvo senc (Sumarlandið, 2010), Ovna pa je njegov drugi igrani celovečerec.
kritike
»Hákonarson to tako rekoč staropisemsko bratovsko zgodbo gradi počasi, brez velikih besed ali dramatičnih obratov. Slika jo s podobami, polnimi pomenov, to pa počne – kar je ključno za atmosfero Ovnov – s stalnim humornim podtonom. Bridko-sladka komičnost daje filmu, večino časa razprostrtemu po mrzli in neprijazni pokrajini, izrazito človeško toplino. Poleg tega je Ovna film, ki se nostalgično pokloni podeželju, ko ga je še poganjala z naravo usklajena skrb za živino in zemljo in ko je bil to trd, velikokrat celo brutalen, a pristen način življenja.«
– Ženja Leiler, Delo
»Hákonarson k svojim likom pristopa z naklonjenostjo in ironično duhovitostjo, a nikoli z namenom, da bi se iz njih norčeval. Prav tako svojega prikaza vsakdanjega življenja ne jemlje kot izgovor za neskončno dolge kadre; njegova pripoved je zgoščena in nepopustljivo zabavna, v zadnji tretjini pa tudi nepopisno ganljiva. Absurdna komedija o dveh moških, ki ljubita svoje ovce, se razblini, ko spoznamo, da njune živali zanju ne predstavljajo le vira zaslužka, ampak tudi tesno vez z lastno identiteto in zemljo, na kateri živita – vez, ob kateri zbledi celo sovraštvo, ki sta ga tako dolgo in skrbno gojila. Film Ovna je resnično izjemno, ekscentrično delo.«
– John Bleasdale, CineVue
»Ovna je predvsem human film, ki z nežno, odpuščajočo naklonjenostjo opazuje ekscentrične posameznike, ljudi v strahu pred negotovo gospodarsko in finančno prihodnostjo ter ‘islandski način življenja’; največja empatija je skrita v najmanjših, previdnih gestah pri ravnanju z živalmi.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO
»Morda je slišati, kot da gre za puščoben in nepopustljiv film, a Ovna sta spričo svoje izjemne srčnosti in duhovitosti povsem dostopna. Gummijev načrt, kako zagotoviti preživetje črede, ima elemente Ealingovih komedij, a tisto, kar tako v vizualnih gegih kot v splošnem tonu preseva skozi film, je suhohumorna senzibilnost avtorjev, kot sta Kaurismäki in Bent Hamer.«
– Allan Hunter, Screen Daily
»Hákonarson s pretanjenim občutkom za detajle naturalistično predstavi težaškost kmečkih opravil, preprostost življenj svojih samotarskih protagonistov in njuno globoko naklonjenost ovcam. Dodelana scenografija Bjarnija Massija Sigurbjörnssona opremi film z interierji, ki so videti nespremenjeni že od 40. let preteklega stoletja, a so obenem prava zakladnica informacij o likih. Obrabljeni islandski puloverji in strgane flanelaste srajce, ki jih nosita brata, prav tako zgovorno pričajo o moških, ki živita brez žensk.«
– Alissa Simon, Variety
»Hákonarson opazuje dogajanje z izurjenim očesom dobrega dokumentarista, a s svojimi kompozicijami, natančno odmerjenimi montažnimi rezi in igralskimi stvaritvami obeh glavnih igralcev povzdigne snov nad observacijsko raven in ustvari nevpadljivo dovršen film, ki ni le prikaz obskurnega življenjskega sloga, ampak tudi zgodba o sila nenavadnem odnosu med dvema bratoma.«
– Todd McCarthy, The Hollywood Reporter
»Največji adut filma so njegove menjave tonalitete, saj se nikoli ne ustali v udobnem ali predvidljivem ritmu. Podeželska ekscentričnost je podložena s podtonom resnične tragedije, najbridkejši spor pa izgubi ostre robove, ko pes postane kurir na štirih nogah. Film spretno krmari med svojimi čustvenimi vršaci in dolinami, da bi ustvaril izjemno umetniško, a obenem povsem dostopno delo. Igra je surova in prepričljiva, zgodba pa edinstvena, a vendar takšna, da vzbuja občutek, kot da gre za kakšno starodavno priliko.«
– Jason Gorber, Twitch Film
»Dogajanje je uokvirjeno v ostre in umirjene, v srednje barvne tone oblečene podobe direktorja fotografije Sturle Brandtha Grøvlena, ki z oblikovanjem vizualnega sloga /…/ izkazuje svojo izjemno vsestranskost. A hladna lepota ne prežema le divjih in neprijaznih eksterierjev. Tudi interierji /…/ so posneti z občutkom za banalne, a zgovorne podrobnosti: radio na okenski polici, nastlana miza, komolec, ki kar naprej uhaja iz večno strganega srajčnega rokava.«
– Jessica Kiang, Indiewire
»Ovna je tih, kontemplativen in intriganten film zadržanega temperamenta, ki pa vendarle vseskozi podžiga zanimanje gledalca.«
– Raphael Deutsch, The Film Stage
»Preprost, učinkovit in prisrčen film, /…/ ki pod svojo debelo kožo prekipeva od humorja in nežnosti.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Režiser Grimur Hakonarson je posnel film, v katerem se motiv navezanosti na pokrajino, ki zadnja leta izdatno navdihuje islandsko kinematografijo, prepleta z zamislijo, da je mogoče v časih politično-ekonomske negotovosti – zdi se, daje te razmisleke v velikih meri spodbodla islandska bančna kriza – v tovrstnih temeljih poiskati zagon, potreben za preživetje skupnosti.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice
»Kapitalizem ne gazi le vsega pred seboj, temveč ustvarja tudi nove in nove pogoje za nove in nove načine izumrtja, tako da niti staroselci (ovce!), ki so preživeli vse naravne ujme, niti trmoglavi kmetje, ki so prebrali vse pratike, nimajo nobene možnosti. Kaj se tako ženete in žrete, kaj tako blazno tekmujete, če pa se z vsako zmago le še bolj približate apokalipsi, sprašuje film. Zakaj svoje življenje tako slepo prepuščate trgu, če pa ste na dolgi rok mrtvi? Ja, tekma trga družine, nacije in planet. In ja, tekma navzgor je vse bolj dirka navzdol.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
»V Hákonarsonovih Ovnih je prav vse na pravem mestu. Ta intimna neznatna, na videz odmaknjena zgodba je posneta v najširšem filmskem formatu in s spretnim prepletom bližnjih in oddaljenih kadrov režiser doseže, da začutimo hkrati absurdnost situacije, ki se ji moramo smejati, in njeno prvinsko tragičnost. Izvrstno uravnotežena sta dramaturgija pripovedi in ritem. Režiser tudi nikoli ne podleže skušnjavi, da bi zaradi cinemaskopskega formata podaljševal kadre, puste in hkrati zanimive islandske pokrajine in s tem poudarjal izgubljenost, osamljenost osrednjih likov. /…/ Film Ovna je evropski film v najbolj polnem pomenu te besede. Večnih tem in motivov ne posnema, ampak jih odkriva na mikro ravni v vsakdanjem življenju. Univerzalnost teme prepozna kot specifiko Islandije in to malo islandsko zgodbo dvigne na evropsko in svetovno raven.«
– Matej Juh, RA ARS
»V čisto nordijski maniri se režija bolj kot kakšnemu psihološko poglobljenemu obravnavanju likov posveča ozračju pripovedi, pri čemer se poleg značilne melanholije in prvin pridušenega črnega humorja izkaže tudi z duhovitim smislom za pomenljive podrobnosti. Čeprav vse skupaj večino časa nekoliko “vleče” na komedijo, nam da Hakonarson že od vsega začetka jasno vedeti, da svojih junakov nikakor ne kani smešiti in poniževati, kar z dramatičnim zadnjim delom pripovedi in ganljivim finalom samo še potrdi.«
– Bojan Kavčič, Vklop