zgodba
Mary in Tom sta siroti, ki se leta 1886 čisto sami vkrcata na ladjo in prek oceana odpravita na pot od Irske do New Yorka. Tam pa se njuna dogodivščina šele začne! V iskanju strica se z vlakom podata na popotovanje čez severnoameriške prerije, kjer spoznata nove prijatelje, vidita čisto prave bivole in naletita celo na staroselsko pleme. Ko jim med raziskovanjem okolice pobegne vlak, se njunim dogodivščinam pridruži tudi Nick, ki se lahko premika le s pomočjo vozička. Mala Mary jih s svojim radovednim duhom vedno znova spravi v zagate, a jih z iznajdljivostjo in sodelovanjem tudi premagajo. Pa bo to dovolj, da brat in sestra prijatelje rešita pred pogoltnimi lovci na zlato in končno najdeta svojo družino?
o avtorjih
Pedro Solis prihaja iz sveta videoiger, njegova filmska kariera pa je v celoti zasidrana v animaciji. Med drugim je sodeloval pri filmu Tad Jones in iskanje izgubljenega mesta. S svojim režiserskim in scenografskim prvencem La Bruxa je leta 2011 osvojil nagrado goya za najboljši animirani kratki film. Njegov drugi kratki film Cuerdas se je v Guinnessovo knjigo rekordov zapisal kot najbolj nagrajevan kratki film vseh časov. Filma Cuerdas in Otroci Divjega zahoda je navdihnil njegov sin Nicolás, ki ima cerebralno paralizo.
Juan Jesús García je začel kariero s 3D modeliranjem, kasneje pa se je pridružil umetniški ekipi podjetja za videoigre. Leta 2018 je v sodelovanju s partnerji, med njimi Pedrom Solisom, ustanovil animacijski studio CORE ANIMATION, ki je ustvaril podobo filma Mumije, njegovega režijskega celovečernega prvenca.
iz prve roke
»Ko se je rodil moj sin Nicolás, sem imel neizbežen občutek, da se bo moje življenje za vedno spremenilo. In res se je. Vsakodnevna rutina družine se je obrnila na glavo. Kar naenkrat smo se morali soočiti z realnostjo otroka s hudo cerebralno paralizo, ki nikoli ne bo mogel govoriti, se komajda lahko zavestno premika in bo vedno krhkega zdravja. To pa njegove sestre ni ustavilo, da se ne bi spomnila vseh možnih načinov, na katere se je lahko z njim igrala in ga vključevala v svoje igre. Od tega, da mu je pobarvala obraz in ga oblačila v kostume, do tega, da je z vrvmi vlekla njegove roke, da je lahko telovadil. To je bila zanj največja spodbuda. Sam je z nami govoril z očmi. (…) Začel sem razmišljati, kakšne zgodbe lahko in moramo pripovedovati. Vključujoče zgodbe, ki premagujejo predsodke in nam omogočijo, da se zazremo vase in se po ogledu počutimo kot boljši ljudje, ne da bi se zato odpovedali dogodivščinam.«
– Pedro Solis