zgodba
Jasmine, še malo prej kraljica newyorške visoke družbe, po razkritju moževih finančnih špekulacij nenadoma ostane sama in brez prebite pare. Zateče se v skromno stanovanje svoje sestre v San Franciscu, kjer skuša spet spraviti v red svoje življenje. Otožno Jasmine so kritiki skoraj soglasno razglasili za Allenov najboljši film zadnjih let, nastop Cate Blanchett pa označili za vrhunec njene kariere.
kritike
»/…/ svojski preplet drame, komedije, študije karakterja in soap opere, ki je nenazadnje morda celo eno njegovih najboljših del zadnjega desetletja, prava mala mojstrovina. /…/ Allena že dolgo nismo videli pripovedovati s takim zanosom in lahkoto, hkrati pa tudi z nekakšno umirjenostjo, modrostjo, občutkom za pravo mero. Čeprav se pred gledalcem pravzaprav odvija melodrama, polna silovitih čustev in strastnih likov, Allen te vseskozi nadzoruje in zavrača zlahka dosegljive, a cenene učinke pretiravanja in karikature. /…/ Otožna Jasmine je končno zopet pravo, pristno ‘woodyallenovsko’ delo, ki gledalcu preprosto ponudi tisto najosnovnejše – čudovito filmsko izkušnjo.«
– Denis Valič, Pogledi
»Filmi Woodyja Allena so vedno rahlo retro, zato v njih kakega silnega odzivanja na vprično realnost ne morete pričakovati, toda Otožna Jasmine je prav to – Allenov najbolj aktualistični film. V primerjavi z drugimi njegovimi filmi izgleda tako, kot da bi bil snet s časopisnih naslovnic. /…/ Film Otožna Jasmine je – v primerjavi z drugimi Allenovimi filmi – že kar marksističen, saj nam pokaže psihodinamiko razredne družbe: revni zlahka prevzamejo navade višjega razreda, medtem ko bogati navad nižjega razreda zlepa ne morejo prevzeti. ZA.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Otožna Jasmine k sreči ni še ena cukrena razglednica evropske metropole /…/, ampak je režiserjev najboljši film tam od Zločinov in prekrškov. Poleg izvrstne protagonistke se zdi, kot da je Allen končno spet buden /…/. Allenov film, ki premore subtilnost in večslojnost, kakršnih od njega nismo več pričakovali, nastavlja zrcalo recesijsko zresnjeni Ameriki, v isti sapi pa vse njene streznjene ugotovitve o integriteti, vrednotah in razredih razkrinkava kot formulaično, prazno govoričenje. /…/ Režiser, ki je bil v preteklosti pogosto obtožen, da njegovi liki (nenamerno) zvenijo kot pretenciozni snobi, je tokrat okrog te lastnosti premeteno zgradil vso zgodbo in raziskal, kaj se zgodi, ko ‘allenovski’ lik zatava v resnični svet. Odgovor je bolj pesimističen in temačen kot kadar koli prej.«
– Ana Jurc, Ekran
»Po večletnem snemanju v Evropi se je Woody Allen vrnil domov in posnel parabolo za naš čas ter svoj najboljši film zadnjih dvajsetih let. /…/ Z igro Cate Blanchett ta dobro napisana in kompaktno režirana zgodba o nezavedni amoralnosti v času materialne negotovosti postane veličastna. In tega nisem čutil pri nobenem od Allenovih filmov vse od Mož in žena (Husbands and Wives, 1992), posnetem pred več kot dvajsetimi leti.«
– Andrej Gustinčič, MMC RTV SLO