zgodba
»V središču sveta je zelo visoka gora po imenu Sumeru, okrog nje pa osem gorà in osem voda. Se je več naučil tisti, ki je obšel osem gorà, ali tisti, ki se je vzpel na vrh gore Sumeru?«
Pietro je mestni fant, ki s starši preživlja počitnice v dolini Aoste. Tam se spoprijatelji z Brunom, zadnjim otrokom pozabljene gorske vasice. Vsako poletje skupaj tekata po travnikih, skačeta v kristalna jezera in raziskujeta zapuščene hiše. Z leti Bruno ostaja zvest svoji gori, Pietro pa prihaja in odhaja. A čeprav se njune poti ločijo, ju usoda vedno znova spet poveže …
iz prve roke
»To je zgodba o prijateljstvu, vendar sva jo obravnavala kot ljubezensko zgodbo. Sva prijatelja, ljubimca, življenjska partnerja in starša najinemu sinu. Film nama je omogočil, da sva raziskala različne stopnje v razvoju najinih dveh junakov: odraščanje, odkrivanje prijateljstva, izgubo le-tega, prekinitev vezi z družino, ponovno zbližanje, odpuščanje, sprejemanje odločitev drugega, soočanje s smrtjo in predajanje toku življenja.
Posneti sva želela epski film, pripovedovan skozi drobne geste. Odo krhkosti in moči vsakega živega bitja, pa naj bo človek, žival, rastlina ali gora. Film brez kančka cinizma. Raziskovala sva, kako deluje spomin; kako lahko na videz nepomembni dogodki iz otroštva ostanejo z nami, ne da bi sploh vedeli, zakaj, ter z leti pridobivajo pomen.
Med pandemijo sva bila zaprta v svojem mestnem domovanju in sva tako kot številni drugi ljudje po svetu začutila močno hrepenenje po odprtih prostorih, po ponovnem stiku z naravo. Narava je pomembna tema knjige Paola Cognettija. Med ustvarjanjem filma je bilo čudovito raziskovati romantične in melanholične vidike narave, pa tudi njeno realno razsežnost, ki je lahko nevarna in neusmiljena.
Imela sva veliko srečo, da sva se lahko potepala po ‘osmih gorah’, najprej v svoji domišljiji, nato pa tudi v resnici, ko sva obiskala Italijo in Nepal. Začela sva se učiti italijanščine, se za osem mesecev preselila v italijanske Alpe ter se z vso filmsko ekipo podala na Himalajo.
Gore te prisilijo, da se soočiš sam s seboj; to je okolje, ki ne laže in ne dela uslug. Čemu silimo na vrh? Nimamo dobrega odgovora, pa vendar to počnemo. Le da se lahko nato spet vrnemo v dolino – povsem prevzeti.«
– Felix Van Groeningen in Charlotte Vandermeersch
portret avtorjev
Felix Van Groeningen (rojen leta 1977 v Gentu) je mednarodno pozornost pritegnil leta 2009, ko je bila njegova komična drama De helaasheid der dingen premierno prikazana v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev. Film je postal velika uspešnica na Flamskem, pobral pa je tudi nekaj nagrad na svetovnih festivalih. Še večji mednarodni preboj mu je z mnogimi festivalskimi nagradami in nominacijo za tujejezičnega oskarja prinesel četrti celovečerec Alabama Monroe (The Broken Circle Breakdown, 2012), srce parajoča ljubezenska zgodba v ritmih bluegrass glasbe, ki smo si jo lahko ogledali tudi na rednem sporedu Kinodvora. Režiserjev naslednji film Belgica (2016) je na festivalu Sundance prejel nagrado za najboljšo režijo v dramskem sklopu sekcije svetovnega filma. V Kinodvoru smo nazadnje predvajali dramo Lepi fant (Beautiful Boy, 2018), zgodbo o ljubeči družini in njenem dolgoletnem boju s sinovo odvisnostjo, kjer sta glavni vlogi odigrala Steve Carell in Timothée Chalamet.
Charlotte Vandermeersch (letnik 1983) je znana flamska igralka, ki je med drugim nastopila v moževem filmu Belgica, Osem gorà pa je njen režijski prvenec.
kritike
»Bogat, lep in neizrekljivo žalosten film. /…/ Belgijska filmarja /…/ sta ustvarila nadvse inteligentno meditacijo o naši sposobnosti za ljubezen ter o tem, kako jo oblikujejo naključne in nespremenljive izkušnje iz otroštva, pa tudi naše razmerje s pokrajino. /…/ To je film z zrakom v pljučih in ljubeznijo v srcu. Film, ki si vzame prostor in čas za predajanje lepoti in temu, kaj pomeni biti človek. /…/ Poln skrivnosti in strasti se vzpenja na gorske vrhove in nas nagradi z nasprotjem vrtoglavice: z nekakšno povzdignjenostjo.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»To je eden redkih filmov, ki razume, kako vpeti smo v fizične in psihološke prostore otroštva; kako nas lahko družine in tradicije, s katerimi so nas vzgajali, hkrati navdihujejo in omejujejo. Predvsem pa s skoraj otipljivo telesnostjo oživlja redko videni svet ter nas hkrati opominja, da je življenje ob delu z rokami – molža krave, gradnja hiše, vzpon na goro – za nekatere le romantični ideal, za druge pa neizprosna resničnost.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»Film je romanesken v najboljšem pomenu besede. V svet svojih likov – tako človeških kot alpskih – nas potopi na tisti sugestivno globoki ravni, ki jo običajno lahko doseže le književnost. Hkrati pa živi in diha na čudovito filmski način, pri čemer je vsak od osupljivih posnetkov Rubena Impensa v akademijskem formatu vreden tisoč besed. Morda je bil ta klasični bildungsroman pri prenosu s papirja na platno res okrnjen, a zdi se, da je bilo v smislu širine, dometa in čustev le malo izgubljenega v prevodu. /…/ Film je kot gora: od daleč veličasten in miren, od blizu pa prepreden z razpokami in norostmi prijateljstva, ki oba moška stane veliko, vendar jima da še mnogo več.«
– Jessica Kiang, Variety
»Film se s svojim dolgoletnim plesom med glavnima junakoma razvije v nežen ep, enako dovršen v minimalističnem pristopu k intimnosti kot v grandioznem prikazu naravnih pokrajin; potopitvena vizualna izkušnja, ki ji ni treba žrtvovati razvojnih lokov svojih likov, da bi ustvarila vznemirljivo kontemplacijo. Felix Van Groeningen in Charlotte Vandermeersch se prepustita valovanju življenja ter ustvarita prevzemajočo elegijo prijateljstvu, ki se napaja v redkosti hipne brezčasnosti – in ko se moramo od obeh glavnih junakov nazadnje posloviti, je to prav tako boleče, kot bi se poslavljali od starih prijateljev.«
– Rafa Sales Ross, Little White Lies
»Osem gora kot meditativen film nudi vpogled v prijateljsko bližino, kakršne ljudje ne doživijo pogosto in zato deluje najbolje, ko spremljamo glavna lika v njunem večinoma redkobesednem sobivanju, ki ga dopolnjujejo izjemne podobe obdajajoče narave. Vizualno namreč film uspe ujeti trenutke, ki podkrepijo vzdušje filmske pripovedi, ne da bi se zanašal na klišejska upodabljanja lepot narave.«
– Petra Meterc, Radio Slovenija
»Ko se v gorah spomladi stali sneg, se prikaže vse, kar je umrlo. Kdor je izgubil prijatelja, ga zlahka najde – samo pogledati mora, kje ždijo in kljuvajo ujede. Obstajajo gore, na katere se ne moreš več vrniti. Film Osem gora, posnet po romanu Paola Cognettija, je zgodba o takšni gori – in takšnem prijatelju. /…/ Film se zato nenehno diskretno giblje po robu vprašanja: ali se lahko prijatelja tako romantično zbližata in ostaneta prijatelja? Tu se kakopak spomnimo, kako sta se Harry in Sally v romantični komediji Ko je Harry srečal Sally bala, da jima bo seks pokvaril prijateljstvo. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
zanimivosti
Roman Osem gorà Paola Cognettija je prvič izšel leta 2016 in kmalu postal mednarodna uspešnica. Osvojil je prestižno italijansko književno nagrado strega in francosko priznanje prix médicis. V slovenščini ga lahko beremo od leta 2020, ko je v prevodu Luke Novaka izšel pri založbi Totaliteta.