zgodba
V majhni vasi v Porabju umre moški, znan pod vzdevkom Oroslan. Novica o njegovi smrti se hitro razširi med vaščani. Dejanja postanejo besede in besede zgodbe. Da bi se lažje soočili z izgubo, vaščani obujajo Oroslanovo podobo skozi zgodbe o njegovem življenju.
Film Matjaža Ivanišina (Karpopotnik, Playing Men) je svetovno premiero doživel v tekmovalni sekciji Cineasti del presente festivala v Locarnu.
iz prve roke
»Pozimi pred skoraj dvajsetimi leti je v majhni vasi umrl moški. Nisem ga poznal, nikoli ga nisem srečal ali videl. Veliko pozneje sem bral zgodbo o njegovi smrti in potem še vrsto zgodb o njegovem življenju. Tako v sebi nosim podobo popolnega neznanca, ki se v mojih predstavah meša s podobo nekoga iz moje družine. To je bilo izhodišče za film o Oroslanu, ki so mu življenje posodili ljudje iz Porabja, pripadniki slovenske manjšine na Madžarskem.«
– Matjaž Ivanišin
portret avtorja
Matjaž Ivanišin, rojen leta 1981 v Mariboru, je diplomiral iz filmske in televizijske režije na ljubljanski AGRFT. Njegov dokumentarni film Karpopotnik je bil leta 2013 v Portorožu nagrajen z vesno za najboljši scenarij, mednarodno premiero pa je doživel na festivalu v Rotterdamu. Leta 2014 je v sorežiji z Darkom Sinkom posnel srednjemetražec Hiške, ki smo si ga v Kinodvoru lahko ogledali v okviru programa Naši kratki. Na Kinodvorovem sporedu smo predvajali tudi celovečerni dokumentarec Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba (2017, v sorežiji z Rajkom Grlićem) in dokumentarni esej Playing Men (2017). Oba filma sta bila nagrajena na Festivalu slovenskega filma, prvi z vesno za posebne dosežke, drugi pa je poleg številnih mednarodnih nagrad prejel vesno za najboljši dokumentarec.
kritike
»Ivanišinov filmski slog od nekdaj zaznamujejo prelomi, praznine in disonance, zato se zdi njegov prehod od dokumentarca k fikcijskemu filmu o izginotju povsem logičen. Oroslan – zasnovan kot niz pripovednih sklopov, ki predstavljajo različne filmske konvencije – je poklon filmski umetnosti kot spominskemu stroju, sposobnemu ustvarjati legende in prinašati večno življenje ne le posamezniku, pač pa vsej deželi.«
– Daniela Persico, Filmski festival v Locarnu
»Matjaž Ivanišin dokaže, da življenje po smrti le obstaja – vsaj v zgodbah, ki jih pripovedujemo. Film je morda najbolj preprosta ilustracija ikoničnih besed Raya Bradburyja: ‘In ko nas bodo vprašali, kaj počnemo, jim bomo lahko odgovorili – spominjamo se. In prav tako bomo nazadnje uspeli.’/…/ Oroslan /…/ slavi idejo, ki morda ni revolucionarna, a je vseeno ganljiva. Gre za idejo, da po smrti /…/ preprosto živimo naprej – v zgodbah, ki si jih ljudje delijo ob vrčku piva nekje na Madžarskem, ali pa v anekdoti, pripovedovani sprva z negotovim, a kmalu širokim nasmehom. /…/ Film ujame ravnotežje med različnimi nasprotji: med resničnostjo in fikcijo, med resnico in izmišljotino, med dokumentarcem in poklonom filmu kot ultimativnemu pripovedovalcu zgodb.«
– Marta Bałaga, Cineuropa
»Porabska vas, v kateri se dogaja Oroslan, izgleda kot vas iz starega filma – tu so gostilniški
prti še vedno takšni kot pred petdesetimi leti, tu so napisi za avtobusno postajo še vedno takšni kot pred petdesetimi leti, tu so hiše še vedno takšne kot pred petdesetimi leti, v socializmu. Kapitalizem se ne pozna. Tu se je čas ustavil. In to dobesedno: čas je prišel mimo in se ustavil. A tu se je očitno ustavil tudi film, skelet časa. Ta podcenjena, postarana, pozabljena, porabljena porabska vas, skupnost odličnih, nadarjenih, tako rekoč rojenih pripovedovalcev, ki o mrtvih pripovedujejo tako, kot da so še vedno živi, namreč deluje kot film, misli kot film, pomni kot film, pripoveduje kot film. Tu nihče ne umre. Če se malce bolj nagnete, vse skupaj izgleda kot Cona somraka. Matjaž Ivanišin, auteur Oroslana (in filma Playing Men), skuša obuditi demokratično naturo filma – le v filmu je namreč večno življenje dostopno vsakemu človeku. Hecno, kako kinetični in kako razpoloženi za film so kraji, na katere nihče več ne računa, kraji brez prihodnosti, nevidni kraji. Se bolj hecno: slovenski film Porabja doslej sploh ni registriral – ne, nikoli ni postalo prizorišče kakega slovenskega filma. In Ivanišinov dokufiktivni Oroslan – wellesovsko »zaupno poročilo« o filmu, pripovedovanju in času – zdaj odgovarja: kakšna škoda! Bolj ko vsi in vse pripovedujejo o Oroslanu, bolj si ga želimo spoznati. To je pravi slovenski filmski junak, si mislimo. Že, samo slovenski film ga je zamudil, ni ga več, odmeva iz Oroslana. A to je usoda slovenskega filma: namesto da bi tekme igral v Maksimirju ali na Poljudu pred 50 tisoč gledalci, jih – če naj parafraziram Dejana Spasiča, ki »igra« propadlega nogometaša, Roševega poslušalca – igra v Zagorju ali Šmartnem ob Paki.« ZELO ZA
Marcel Štefančič, jr., Mladina