zgodba
1885. Kuharska mojstrica Eugénie na idiličnem francoskem podeželju že dvajset let kuha za znamenitega sladokusca Dodina. Skupaj ustvarjata jedi, ki zadovoljijo tudi najbolj zahtevne brbončice. Medsebojno občudovanje se sčasoma razvije v romantično razmerje, toda Eugénie je rada svobodna, zato si nikoli ni želela poroke. Nekega poletnega dne pa se Dodin odloči, da bo prvič kuhal za svojo ljubljeno …
iz prve roke
»Zame je bilo pomembno, da ne posnamem filma o gastronomiji. Bolj je šlo za režijski izziv, ki ga je gastronomija ponujala. Želel sem posneti film, ki ne bi bil podoben nobenemu drugemu. Zamislil sem si, da bi gastronomijo vpletel v ljubezensko zgodbo in prikazal, kako moški in ženska, ki delita strast do kulinarike in živita skupaj že več kot petindvajset let, razvijeta to duhovno vez. /…/ To je bila tudi priložnost za raziskovanje nečesa, kar filmi redko postavijo v ospredje, še manjkrat pa so pri tem uspešni: mislim na zakonsko zvezo. Par v tej zgodbi povezuje medsebojno zaupanje in razumevanje, kakršna na začetku devetnajstega stoletja nista bila pogosta … Čudovito je pri ljudeh njune starosti – v jeseni življenja, kot bi rekel Dodin – videti željo po življenju, ki je po mojem mnenju značilno francoska: nobene romantike ali gorečih strasti, le nekaj urejenega, zadržanega in umirjenega v odnosu do sveta in narave. Cenim nežnost in zmernost, ki ju najdemo v francoski umetnosti in miselnosti. V tem pogledu se mi zdi moj film izrazito francoski. /…/ Že skoraj dvajset let sem si želel posneti nekaj takšnega. Mislim, da je bil zdaj pravi čas. Šele pri teh letih sem začel resnično ceniti preproste stvari. Skleda riža z zelenjavo ali ribo – takšni preprosti užitki so zame postali zelo dragoceni. Človek spozna, da je gastronomija zelo pomembna. Poleg tega odkriješ lepoto vsega, kar se skriva v tvoji notranjosti.«
– Tran Anh Hung
kritike
»So ljudje – med njimi tale kritik –, ki bodo ob gledanju [prvega prizora] v želodcu začutili prijetno vznemirjenje in takoj vedeli, da je film, ki sledi, narejen prav po njihovem okusu – in potem so tukaj vsi drugi. Okus strasti ni za vsakogar, in to je čisto v redu. /…/ Francosko-vietnamski režiser se trideset let po prvem celovečercu Vonj po zeleni papaji /…/ vrača v filmsko kuhinjo, da bi ustvaril pravi gastronomski spektakel v slogu filmov Babettina gostija ali Kot voda za čokolado. Hrana je téma, smisel in gonilo te skopo zasnovane, a nadvse očarljive ljubezenske zgodbe /…/ Konflikti so minimalni, presenečenj ni. Okus strasti /…/ namesto tega svoje občinstvo drži v oblasti zgolj s predajanjem lepoti, kulinaričnimi užitki in ne nazadnje z ljubeznijo, ki je neločljivo povezana z visoko kulinariko. Vse to nam ne prebudi le apetita – film je tudi nepričakovano ganljiv.«
– Guy Lodge, Variety
»Benoît Magimel in Juliette Binoche sta zvezdnika te prečudovite gastronomske romance Tran Anh Hunga, ki prekipeva od nežnosti in nenavadne kulinarične čutnosti.«
– Cyprien Caddeo, L’Humanité
»Nad prefinjeno lepim in ganljivim Okusom strasti Tran Anh Hunga lebdi duh minljivosti. Film govori o hrani v vseh možnih pomenih, hkrati pa o njej sploh ne govori; dejanji kuhanja in uživanja jedi obravnava s spoštovanjem in ju razume kot pot do nečesa globljega, pri tem pa ju nikoli ne spreminja v metaforo, temveč ju prepoznava kot globoko zasidrani v človeški izkušnji.«
– Chris Wisniewski, Reverse Shot
»Tran Anh Hung vse tiste pripravljene, postrežene in okušane jedi spremeni v pravi festival barv, prežet z umirjenim vzdušjem, kjer na videz nepomembno postane bistveno. Vstopite v ta hram užitkov in poskusite ta praznični obrok, po možnosti v spremstvu nekoga, s komer ga boste lahko delili.«
– Jacky Bornet, Franceinfo Culture
»Okus strasti je dobrodošla vrnitev k skrajno čutnim filmom, s katerimi si je režiser ustvaril ime /…/ Film je nekakšna antiteza hitro zmontiranih videoposnetkov receptov na Tik-Toku, saj ob gledanju resnično začutimo, koliko časa, truda in strokovnega znanja je bilo vloženega v vsako jed. /…/ Gledalec pluje skozi dneve in obroke, vzpone in padce, praznovanja in žalovanja, medtem ko se film – s svojo osredotočenostjo na bogastvo vsakega letnega časa – razvije v zgodbo o neizprosnem tiktakanju ure in o stvareh, ki jih počnemo, da bi naredili svoje bivanje na Zemlji bolj znosno. Okus strasti se ne trudi iskati smisla ali metafor, temveč nam le prikaže dogodke ter nam pusti, da jih okusimo in prežvečimo kot krožnik slastne hrane. Preprosto čudovit film.«
– David Jenkins, Little White Lies
»To je pravo gastronomsko doživetje, tako bogato in romantično, da boste iz dvorane odšli omamljeni. /…/ Kdor misli, da je erotika v filmu mrtva, mora videti Dodina, kako sedi in opazuje ljubljeno žensko pri večerji, ki jo je pripravil zanjo. /…/ Hrana je tu darilo ljubezni – in ta čudoviti film kar prekipeva od romantike.«
– Phil de Semlyen, Time Out
»Neverjetno vznemirljivo, celo ganljivo je opazovati ljudi, ki se tako predajajo užitku, preprosto dobremu počutju, uživanju življenja zdaj, v tem trenutku, v tem telesu. Krajevno in časovno so tako oddaljeni, njihov svet je tako zelo drugačen od našega, a se nas zato samo še bolj dotaknejo. /…/ Prizadevanje para, da bi kljub oviram našel pravo, globoko, pristno lepoto v vseh stvareh – v telesu in duhu – je neizmerno ganljivo. Na koncu 134-minutnega filma se nam zdi, da je to edina stvar, ki jo je vredno početi.«
– Elena Lazic, The Playlist
»Ko sem na letošnjem festivalu v Cannesu prvič gledala Okus strasti, me je obkrožalo navdušeno občinstvo. Vsa dvorana je vzdihovala in očitno je šlo za visceralni odziv, podoben tistemu, ki ga izzove pogled na Monetove vodne lilije ali zvok žametnega glasu Whitney Houston. Uživanje v okusnem obroku (ali celo samo opazovanje njegove priprave na velikem platnu) prinaša veselje, ki ga ni mogoče razložiti z logiko ali razumom. /…/ Ko vidim Eugénie v podobi Juliette Binoche, kako pripravlja masleno rižoto ali zelenjavno omleto, me prevzame občutek spomina na nekaj slastno intimnega, na primer na tesen objem ali na vonj ljubljene osebe. V takšnem trenutku se zdi, da nič drugega ni pomembno.«
– Beatrice Loayza, The New York Times
»Slastno izviren od začetka do konca.«
– Frédéric Strauss, Télérama
»Okus strasti je ljubezenski film, ki pokaže troje: prvič, da je ljubezen spodletelo srečanje – nikoli ne veš, kdaj so vrata odklenjena in kdaj kdo o čem fantazira; drugič, da ni čiste ljubezni – še tako čiste ljubezni se drži nekaj toksičnega /…/; in tretjič, da lahko ljubezen ohraniš le tako, da si še naprej želiš to, kar že imaš /…/. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Žanrsko je Okus strasti romanca in to odlična. Prehranski vidik pa ga uvršča tudi vse bolj priljubljeni podžanr gurmanskih filmov. Za te je značilno, da pripravo hrane predstavljajo skoraj z erotičnim žarom, pri čemer je hrana včasih metafora za druge pomembne življenjske stvari, denimo ljubezen ali kreativnost. /…/ V zadnjih letih je gurmanski film napredoval do te mere, da smo začeli dobivati že revizionistične poskuse žanra. Tako je denimo predlanska danska drama Okus lakote prikaz propada, v katerega obsesija s hrano žene uspešnega šefa in njegovo družino, medtem ko lanski srhljivi triler Meni prikaže šefa kot vodjo kulta, ki gastronomija uporabi kot orožje za množično uničenje. No, Okus strasti je nasprotje tega. Film poln topline, romantike, ljubezni in drugih slastnih dobrot.«
– Igor Harb, RA Slovenija
»Okus strasti je preprosto, a estetsko izjemno bogato praznovanje čutov, gledalce pa neprenehoma navdaja z občutkom hvaležnosti ob opominjanju na majhne radosti, ki osmišljajo življenje. Je osvežujoče neciničen film in se na odisejo odkrivanja in razkrivanja skrivnosti francoske kuhinje poda z očmi otroškega čudenja. Vprašanje, ali si zasluži naziv najboljšega francoskega filma leta, je stvar osebnega okusa, dejstvo pa je, da je to film, ki izvrstno proslavlja savour-vivre v vsej svoji francoskosti.«
– Ana Kobler Cerovšek, Koridor