zgodba
V albanskem visokogorju je v trpkem sporu med družinama ubito osemnajstletno dekle. Lokalni škof in vodja nevladne organizacije iz prestolnice skušata prepričati očeta, naj hčerinemu morilcu ne le krščansko odpusti, pač pa se – v skladu s starodavnim albanskim zakonikom Kanonom – z njim tudi spravi.
iz prve roke
»Odpuščanje, opazovalni dokumentarec, prikazuje zakulisje konflikta med moškimi v globoko patriarhalni balkanski družbi. V tem sporu je izgubilo življenje mlado dekle. Svoje oko – in oko kamere – sem zato usmerila na tiste moške, ki so odločali o dediščini njene smrti. Film prikazuje dejanskost patriarhalnih razprav in ritualov, iz katerih so bile ženske od nekdaj izključene.
Takšni konflikti obstajajo v domala vsaki družini in vsaki družbi, vsepovsod. Toda v Albaniji so se protagonisti soočali z globoko kompleksnimi družbenimi okoliščinami. V dramatični družbeni situaciji devetdesetih let prejšnjega stoletja so v delih Albanije obudili stare vrednostne sisteme, med njimi v času komunizma zatrti starodavni albanski zakonik, Kanon. Četrt stoletja pozneje se protagonisti še vedno ne morejo zediniti, na kateri vrednostni sistem se pri reševanju konflikta opreti.
Očetove rane iz preteklosti so govorile ne le o Albaniji, pač pa tudi o Balkanu, ki se z nasprotujočimi si pogledi ozira na stoletja nerazrešenih konfliktov in odpira nove. Zgodba o neskladju vrednot, med reinterpretacijo tradicije in vere ter sodobnostjo, pa govori tudi o Evropi, kjer skrajno desni populizem ponuja stare rešitve za sodobne probleme. Film skupaj s protagonisti išče smisel v negotovi sodobnosti in namesto odgovorov zastavlja vprašanja. Želela sem prikazati tudi kompleksnejšo podobo patriarhalne družbe in konflikta v njej, ki ga opazujem kot ženska – ta pogled občinstvo lahko razbere tudi z obraza matere v filmu, ki dogajanje opazuje iz kota, molče.«
– Marija Zidar
portret avtorice
Marija Zidar (1976) je svoj celovečerni prvenec Odpuščanje začela snemati leta 2014 v Albaniji, kasneje pa se je z njim udeležila filmskih delavnic dok.incubator in BDC Discoveries. Leta 2016 se je kot režiserka in soscenaristka (z Ervinom Hladnikom Milharčičem) podpisala pod dokumentarec Tihotapci identitete o slovensko-italijanski meji, napisala pa je tudi več scenarijev za dokumentarne filme v produkciji Televizije Slovenija (Govoreče glave, Otroštvo, Lačni upora; vsi v režiji Dušana Moravca). Je doktorica sociologije ter diplomirana anglistka in novinarka; delovala je v produkciji na področju uprizoritvenih umetnosti; je nekdanja novinarka Dela in Sobotne priloge.
kritike
»Marija Zidar /…/ nam na stežaj odpre vrata v družinsko sago in z večplastnim pogledom odstre tudi mehanizme patriarhata. /…/ V tem filmskem doktoratu, mojstrsko posnetem in zmontiranem, sočutno in hkrati objektivno zajame vso kompleksnost lokalne in intimne zgodbe ter jo prek razmisleka o višjih etičnih vrednotah vpne v veliko širši kontekst.«
– Tina Lešničar, Delo
»/…/ intenzivno, bogato in katarzično filmsko doživetje /…/. Resna, poglobljena, pretresljiva in pronicljiva filmska študija skozi mikrokozmos intimne družinske tragedije gledalca posrka v srž problematike globalnih konfliktov.«
– Ana Šturm, Ekran
»Film se morda zdi kot nenavaden debi za slovensko režiserko, a kmalu se izkaže, da gresta ustvarjalka in tema pravzaprav odlično skupaj. /…/ Čeprav Gëzim reče Gjinu: ‘Tu ne gre za ego, Bog je tisti, ki mora odpustiti,’ gre v resnici prav za ego. Kanon je zakon, ki ščiti človekov ponos, pri čemer človek lahko pomeni le moškega: Sveto pismo govori o odpuščanju, civilne zakone pa v teh krajih dojemajo kot nekaj, kar je vsiljeno od zunaj. Toda na koncu je ženska tista, ki dejansko odloči o izidu pogajanj med vsemi tistimi domišljavimi starešinami in patriarhi – v prizoru, ki je presenetljiv, ganljiv in nadvse zadovoljujoč.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Celovečerni dokumentarni prvenec slovenske režiserke Marije Zidar je še posebej aktualen v času po sojenju za umor Georgea Floyda. Na prvi pogled se zdi, da ulice Minneapolisa in gore severne Albanije ter državljanske pravice v ZDA in balkansko krvno maščevanje nimajo nič skupnega, toda film razkrije tesno povezavo: izjemno težko, čustveno nabito in včasih politično pot do sprave. /…/ Skrbno opazovan, niansiran in – glede na to, da bi naslov lahko vključeval vprašaj – zelo napet film.«
– Demetrios Matheou, Screen Daily
zanimivosti
Dokumentarni film o sodobni Albaniji, kjer sta kosovski direktor fotografije Latif Hasolli in slovenska režiserka Marija Zidar začela raziskavo in snemanje že leta 2014. Država je prešla nekaj najostrejših družbenih tranzicij v Evropi, kompleksnost te tranzicijske družbe pa predstavlja ozadje filma.
Po padcu komunistične diktature Enverja Hoxhe so v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti v oddaljenih severnih predelih Albanije, obudili stare vrednostne sisteme. V odsotnosti delujoče države in družbenem neredu (nova demokratična vlada je padla v poznih devetdesetih letih, po zlomu gospodarskih piramidnih shem) so oživili Kanon – albansko starodavno običajno pravo. Slednje je v albanski plemenski družbi stoletja urejalo življenje v skupnosti in tudi zasebno (poroke, dedovanje, lastnino …). Kanon (obstaja več regionalnih različic, najbolj znan je Kanon Lekë Dukagjinija, ki je bil v rabi na goratem severu) je bil med komunizmom prepovedan in zatrt s skrajnimi kaznimi. V primeru uboja ali hude razžalitve časti je Albanec po Kanonu imel na voljo dve možnosti, ki sta bili tako njegova pravica kot dolžnost: krvno maščevanje (albansko: gjakmarrja) ali pa sprava s storilcem in njegovo družino oz. plemenom, ki so jo dosegli prek posrednikov. Sprava je bila nato celo vrednejša od krvnega sorodstva. Po Kanonu se je bilo nad ženskami in otroki prepovedano maščevati.
Toda medtem ko so v devetdesetih letih dvajsetega stoletja v nekaterih predelih Albanije oživili miselnost (pravico do) maščevanja, obenem pa so se povečali tudi družbeni pritiski okolice k maščevanju, se glede maščevanja in sprave niso ohranila zelo stroga pravila in rituali, kakršne je nekoč veleval Kanon. Sodobna maščevanja so komaj še v čem podobna kodificiranim, skorajda obrednim vidikom krvnih maščevanj po Kanonu, ki so v nekaterih primerih lahko celo več generacij ovirala maščevanje. S sklicevanjem na tradicijo se danes pogosto upravičuje običajne zločine. Ta starodavni zakonik je postal tudi vir izkoriščanja za številne lokalne nevladne organizacije in posameznike, ki trdijo, da nudijo mediacijo po Kanonu, izdajajo pa tudi potrdila o krvnem maščevanju družinam, ki v tujini iščejo azil. Številne med njimi je albanska država kazensko preganjala zaradi koruptivne prakse, ki je v nasprotju z državnim ustavnim zakonskim redom. Albanija se danes hitro modernizira, toda pot tranzicije je dolga.