zgodba
Piše se leto 1948. Francoski pomorščak, oceanograf in iznajditelj Jacques Cousteau z ženo in dvema sinovoma prebiva v čudoviti vili ob Sredozemskem morju, tako rekoč v raju. Toda muči ga strašna sla po pustolovščinah. Po zaslugi svoje iznajdbe, dihalne naprave aqualung, ki omogoča potapljaču samostojno dihanje pod vodo, je tam odkril povsem nov svet. Zdaj je pripravljen žrtvovati vse, da bi ga raziskal.
Epska oda znanstveni radovednosti in filmski dokumentaristiki prekrižari oceane in polovico stoletja v življenju slovitega raziskovalca in filmarja podvodnih svetov, Jacquesa Cousteauja.
iz prve roke
»Ko sem doma razpredal o Cousteauju, sem ugotovil, da moj sin sploh ne ve, o kom govorim. Nikoli ni slišal zanj, za njegove filme, za ladjo Calypso, niti za rdeče čepice posadke! Zdelo se mi je neverjetno, saj je bil kapitan Cousteau za mojo generacijo kot nekakšen Jezus – bil je eden najslavnejših mož sveta. Po pogovorih z drugimi sem odkril, da zlasti pri mlajših od 20 in celo od 30 let tone v pozabo. Zato sem začel raziskovati, kaj je o njem napisanega, na internetu in v knjigah. Znova sem pogledal vse dokumentarce in preplavil me je neznanski val otroške nostalgije. Opazil sem tudi, da se razen Wesa Andersona in filma Življenje pod vodo nihče ni lotil Cousteaujevega izjemnega življenja na filmu. Začel sem odkrivati razne podrobnosti in kmalu mi je postalo jasno, da je njegovo življenje ovito v gosto tančico skrivnosti: zelo malo zares vemo o Jacques-Yvesu Cousteauju. Ko je snemal sebe in svojo posadko, je imel popoln nadzor nad svojo javno podobo, toda nikoli ni razkril nobenega osebnega detajla. /…/ Pri Cousteauju je posebej zanimiva evolucija njegovega odnosa do narave. Je popolno utelešenje 20. stoletja v smislu človekovega odnosa do okolja. V 40. letih se je po zaslugi dihalne naprave aqualung, ki jo je iznašel z Emilom Gagnanom, inženirjem pri Air Liquide, brez vsakršnih zadržkov predajal podvodnemu ribolovu. V 50. je celo zbiral vzorce za naftne družbe, ki so iskale primerna območja za nove morske vrtine! Toda vse to je treba razumeti v kontekstu. V tistih časih se je imel človek za vsemogočnega, narava pa je bila nekaj, kar je treba ukrotiti in črpati njena bogastva brez vsakršnega pomisleka. Nihče si ni mislil, da bo naš planet kdaj ogrožen. Kasneje pa je bil prav Cousteau med prvimi, ki so se zavedli te zmote. Zato je postal eden prvih ekologov. Toda nikoli ni skušal prikriti svojih preteklih napak, kar je vredno spoštovanja. Mnogi so ga na primer prepričevali, naj ponovno zmontira Tihi svet in iz njega izreže šokantne prizore pobijanja morskih psov. Odklonil je, saj je menil, da mora film služiti kot dokaz človekovih zablod in napak – tudi njegovih lastnih.«
– Jérôme Salle, režiser in soscenarist
zanimivosti
Finančno in tehnično sila zahteven film je bil posnet na lokacijah v Južni Afriki, na Bahamih, Hrvaškem in celo Antarktiki. Ker se prvi del zgodbe odvija v nekakšnem »izgubljenem raju«, kot pravi režiser, na nedotaknjeni in nepozidani sredozemski obali, kakršne v Franciji danes ni več, je Salle v naravnem okolju hrvaških otokov odkril idealen milje za poustvaritev južne francoske obale 40. let. Scenarij je pisal vrsto let in medtem režiral dva celovečerna filma, Largo Winch II (2011) in Zulu (2013). Med snemanjem slednjega je v Južnoafriški republiki naletel na skorajda popolno kopijo Cousteaujeve slovite ladje Calypso. »To je bil dober razlog za snemanje v Južni Afriki, sploh pa je država raj za filmarje, saj ponuja toliko različnih krajin in sijajno tehnično osebje.« Pri snemanju na Antarktiki je kljub mnogim oviram vztrajal tako zaradi umetniških razlogov, saj ponuja neprimerljivo, edinstveno naravno kuliso, kot zavoljo simbolike, saj je bila to Cousteaujeva zadnja bitka – dobil jo je leta 1998, ko so svetovni voditelji podpisali moratorij na industrijsko izkoriščanje tega območja do leta 2048.
portret avtorja
Jérôme Salle (Pariz, 1967), francoski scenarist in režiser, je leta 2004 debitiral s celovečernim romantičnim trilerjem Anthony Zimmer s Sophie Marceau in Yvanom Attalom v glavnih vlogah. Film mu je prinesel nominacijo za nagrado cezar Francoske filmske akademije za najboljši celovečerni prvenec, leta 2010 pa še ameriški rimejk s filmom Turist (The Tourist), v katerem sta zaigrala Johnny Depp in Angelina Jolie. Sledili sta dve celovečerni ekranizaciji belgijske stripovske serije o skrivnostnem mladem bogatašu jugoslovanskih korenin Largu Winchu, akcijska pustolovska trilerja Largo Winch (2008) in Largo Winch II (2011). V uradni selekciji festivala v Cannesu je bil leta 2013 premierno prikazan avtorjev prvi film v angleškem jeziku, kriminalni triler Zulu z Orlandom Bloomom in Forestom Whitakerjem. Odiseja je peti celovečerec, ki ga Salle podpiše kot režiser in scenarist.
kritike
»Lambert Wilson je v tej imenitno lirični ekranizaciji legendarnega raziskovalca in nato filmarja Jacquesa Cousteauja zares hipnotičen. /…/ film izriše zemljevid Cousteaujevih poklicnih zmag in zasebnih polomov na poti k svetovni slavi, ki so mu jo prinesli podvodni dokumentarci; ustvarjal jih je na oceanografskih ekspedicijah, med nenehno borbo, da bi svojim vse bolj ambicioznim znanstvenim (in filmskim) projektom zagotovil finančno podporo. Odiseja, ki se odvije na ozadju medgeneracijske družinske drame – v žarišču sta Cousteaujeva dolgo trpeča žena Simone (Audrey Tautou) in nadarjeni, a močno razdvojeni sin Philippe (Pierre Niney) –, je epska oda znanstvenemu raziskovanju in dokumentarnemu filmu ter hvalnica človekovi težnji po odkrivanju vselej novih območij spoznanja.«
– Film Society of Lincoln Center
»Odiseja, ki mojstrsko krmari med posameznikovo sago in družinsko zgodbo, med veličastnimi posnetki in intimnim scenarijem, se ne spusti pregloboko, da ne bi ogrozila gledalčevega sočutja do likov. Raje se osredotoči na kontinuiteto dolgoročnega načrta, ki poseduje vse prvine epopeje, v čemer je film resda previden glede mnenja nekaterih, a hkrati ponudi veličastno popotovanje, polno presenečenj, ki bo nedvomno nagovorilo vse.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Film ne poustvari le nekaj Cousteaujevih najsijajnejših pustolovščin, pač pa se poglobi v moža za ikono, ki je skrivoma živel dvojno življenje z ljubico in drugo družino, ter v njegov razdražljivi značaj, ki je bil povod za spore s sinovoma.«
– Kim Willsher, The Guardian
»Vrhovna odlika filma so spektakularne podvodne sekvence direktorja fotografije Matiasa Boucarda.«
– Stephen Holden, The New York Times
»Sallejev film, ki bržkone ne pretendira na homerske razsežnosti, pač pa nosi ime po raziskovalčevi drugi tv-seriji Cousteaujeva odiseja (1977), se zvesto loti kronike Cousteaujevega (z izjemno težo ga odigra Lambert Wilson) neutrudnega vzpona k mednarodni slavi, tudi za ceno uničenih družinskih odnosov, ki nasedejo na čeri moževe domišljavosti. Morda najsijajnejše so uvodne sekvence, ki se odvijejo v 40. in 50. letih ter prikazujejo srečno družinsko celico z ženo Simone (Audrey Tatou) in zametke uspeha nekdanjega mornariškega častnika Cousteauja.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»V dramskem osrčju je tako recimo poučna zgodba o človeku, ki v želji po avtentičnem bivanju iz hobija naredi poklic in iz tega poklica – ki seveda kot vse drugo sledi tržnim zakonitostim – velik posel, s katerim pa se spremeni v “starega drekača”, kot Cousteauju očita odtujeni sin. Tu je tudi lekcija o spretnem, instagramskem ločevanju zasebne in javne podobe oziroma o umetnosti medijske predstavitve. In pa o ekologiji kot uspešni formuli za ustvarjanje globalne tržne znamke. Skratka, iz na prvi pogled malce zatohlega filma o nekem pretežno pozabljenem liku tako vznikne Jacques Cousteau kot ničejanski avanturistavantgardist za 21. stoletje …«
– Gorazd Trušnovec, RA ARS
»Film v nizu vinjetnih utrinkov pokriva bistvene faze Cousteaujevega osebnostnega in poklicnega razvoja ter sorazmerno učinkovito služi Sallovi nameri, da njegov lik in delo predstavi mlajšim generacijam /…/. Tako je v središču videnega nastop Lamberta Wilsona, ki je protagonista upodobil toplo, plastično in živo, pri čemer mu – lahko bi rekli, da v cousteaujevski naturalistični maniri – pomaga kamera Matiasa Boucarda. Cousteau, ki ga gledamo v Sallovem filmu, tako ni toliko utelešenje dejanj resničnega Cousteauja kakor njegove moči, zagona in neutrudnosti.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice