Emocija je: Kapital
Denar je: Oče naš.
zgodba
Mlad mehiški migrant Pedro v iskanju izseljenega in bojda uspešno situiranega očeta, ki ga ni še nikoli videl, s skupino nelegalnih priseljencev prečka mejo in se odpravi v New York. Na poti se spoprijatelji s Juanom in mu pokaže pismo, v katerem mu je mrtva mati razkrila očetovo identiteto. Ko prispejo v New York, se Pedro zbudi in ugotovi, da je ostal brez svojih stvari in da je njegov novi »prijatelj« prav tako izginil. Znajde se sam v tujem okolju, medtem ko Juan uspešno naveže stik z njegovim očetom, da bi mu kot lažni sin ukradel težko prisluženo premoženje.
Na površini je Oče naš napeta drama o ukradeni identiteti, vendar gre obenem tudi za film o družinskih odnosih in dvoumni naravi morale, nenazadnje pa tudi o prekletstvu denarja, kapitala, ki vse bolj spodriva vse druge vrednote.
V srcu filma tiči labirint prevar in izjalovljenih upanj, drobovje in pravi obraz velemesta New Yorka – kraja, kjer je večina ljudi tujcev, družine pa ne definirajo več toliko krvne vezi, temveč deljene izkušnje in potreba po človeškem stiku.
Aktualna, moralno pretresljiva zgodba – nekje med političnim trilerjem in grško tragedijo.
zanimivosti
Oče naš je nastal v okvirih povsem neodvisne in skromne produkcije; v svetovno orbito in k slavi je film izstrelila šele prestižna nagrada na festivalu Sundance. Z nadvse napeto, pretresljivo in večplastno zgodbo pa je mlademu scenaristu in režiserju pred kamero vseeno uspelo privabiti kopico izkušenih igralcev mehiškega porekla. Vlogo očeta je tako odigral Jesus Ochoa, eden najbolj cenjenih mehiških igralcev, ki je v vlogi pokvarjenega policista zaznamoval tudi odličen film Tonyja Scotta Telesni čuvaj (Man on Fire, 2004). V vlogi lažnega sina Juana nastopi Armando Hernandez, ta hip najbolj obetaven mehiški igralec najmlajše generacije, pravega sina Pedra pa je odigral Jorge Adrian Espindola, ki smo ga lahko občudovali že v Trikrat pokopanem Melquiadesu Estradi (The Three Burials of Melquiades Estrada, Tommy Lee Jones, 2005). Čeprav se film dogaja v New Yorku, natančneje v četrti Brooklyna, ki jo poseljujejo pretežno špansko govoreči priseljenci, se večina dialogov odvija v španskem jeziku. Ker pa Christopher Zalla španščine ne obvlada najbolje, je tudi zavoljo tega svojim nadarjenim igralcem dopustil, da so večino dialogov kreirali oziroma improvizirali sami, ker je nedvomno doprineslo k izjemnemu občutku naturalizma, ki prežema film. Svojo zaslugo pri tem ima vsekakor tudi Igor Martinović, sijajni direktor fotografije beograjskega porekla, ki delo na področju bivše Jugoslavije izmenjuje z delom v tujini: nazadnje je tako posnel enega najboljših hrvaških filmov lanskega leta, Buick Riviera Gorana Rušinovića, ter letos z oskarjem nagrajeni dokumentarni film Človek na žici (Man on Wire, James Marsh, 2008).
iz prve roke
»Ideja za film se je porodila iz resnične zgodbe mojega najboljšega prijatelja iz Argentine. Ko mu je potekla študentska viza, se je v Brooklynu zaposlil kot kuhinjski pomočnik in po njegovem delu sva se pogosto družila. Spoznal sem njegove sodelavce. Predstavljal sem si nekoga, ki nima družine in denarja ne pošilja domov. Ker je v državi nelegalno, ne more imeti bančnega računa in je prisiljen nekje skrivati svoj denar. Pojavila se je ideja tega denarja. Pravzaprav je kup bankovcev vse, kar ima ta človek za pokazati v zadnjih dvajsetih ali tridesetih letih življenja. Nenadoma dobi večji pomen. Resnično gre za sliko tega kupa – tega papirja – ki je vse, kar človeku na koncu preostane, zato predstavlja tako veliko upanje in ranljivost.
Filmu sem dal naslov Oče naš iz več razlogov. Za začetek sem hotel poudariti odnos med Juanom (vsiljivcem, lažnim sinom) in Diegom. Film govori o iskanju družine. In ko se konča, sem želel, da že sam naslov filma podčrta razvoj odnosa med tema dvema likoma. Diego v filmu postane oče, Juan pa sin. Dejstvo, da nista krvna sorodnika, je pravzaprav ključnega pomena tako za mojo osebno izkušnjo družine (mislim, da isto velja za mnoge prebivalce New Yorka) kot tudi za film sam: družino pogosto najdemo na najbolj neobičajnih mestih. Vsekakor obstajajo kakšni ljudje, ki se bodo zoperstavljali takšni transformaciji, vendar je vsaj zame že naslov filma omogočil, da sem jasno povedal, kako čutim.
Kot drugo sem od nekdaj verjel, da dečka v filmu veže nekakšna nevidna sila, na katero namiguje že svojilni zaimek v naslovu. Sta brata po usodi. Okoliščine ju pripeljejo do tega, da svoji vlogi zamenjata na način, ki presega dobeseden pomen te fraze.
Kot tretje pa se lahko naslov bere kot specifično referenco na molitev. Kot otrok sem to molitev recitiral vsako noč in poleg upanja, ki mi ga je vlivala, me je vedno izredno fasciniral tudi naslednji verz: odpusti nam naše dolgove, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Že kot otroka me je globoko prizadela predpostavka te molitve, da bom na nekoč vsakodnevno prizadeval druge, drugi pa bodo prizadevali mene. Gre za idejo, ki po mojem mnenju odločilno razbija dominantno moralno paradigmo naše družbe (ki jo tako močno podčrtava Hollywood) in po kateri se svet deli na dobro in zlo. Problematiziranje te paradigme je bil bržkone moj odločilni motiv pri snemanju filma.« Christopher Zalla, režiser in scenarist
portret režiserja
Christopher Zalla se rodi leta 1974 v Keniji. V mladosti se veliko seli ter živi v Afriki, Evropi in Južni Ameriki. Dela kot tesar, ribič na Aljaski, sedaj pa je že deset let nastanjen v New Yorku, kjer se preživlja kot profesionalni filmski režiser. Na univerzi Columbia je diplomiral iz filmske režije in nekaj časa delal kot asistent režije. Oče naš je njegov celovečerni prvenec.
kritike
»Kako družbeni problem predelati v eksistenčno dramo? Oče naš, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Christopherja Zalle, napravi to tako, da se izogne liberalističnemu posploševanju ter situacijo mehiških ilegalnih priseljencev obravnava kot lopovski triler, za nameček začinjen še z tematiko izgubljene in najdene identitete. Ta strategija se Zalli obnese: Oče naš je vešče napravljen in energičen film, tudi temačen in poln trušča, mestoma mračnjaški, vendar vedno takten. Beremo ga lahko tudi kot bližnjega sorodnika Buñuelove klasične v slume umeščene drame Pozabljeni (Los Olvidados, 1950) – ne toliko v smislu zgodbe same, kot po načinu, na katerega se ukvarja z motivoma konflikta in karakterizacije. Zdi se, kot da bi Zalla še enkrat poustvaril Buñuelove tipske figure (zmedeni dobri deček in njegov malopridni alter ego, ženska dvomljive nravi in slepi skopuh) v neki drugi drami, postavljeni v nek drug kot družbene kleti.«
J. Hoberman, The Village Voice
»Oče naš je vse drugo, samo standardna jokava melodrama ne, kakršno bi pričakovali od severnoameriškega režiserja, ki se ukvarja s ponižanim spodnjim razredom. Gre za polnokrven triler, ki svoja moralno nasprotujoča si emigranta pošlje v spopad za ukradeno identiteto in družinske sanje.«
Robert Koehler, Variety
dodatne dejavnosti
Film je primeren tudi za šolski ogled z dijaki. Priporočamo, da uporabite pedagoško gradivo.
__________________________________________________________
OČE NAŠ
ne morem pozabiti
ne morem odpustiti
pahnjen sem
v odsotnost
v drugačnost
v osamitev
v steklo
brez očesa
Igor Bizjan