zgodba
Grégoire je pariški filmski producent, ki ima vse – ljubečo ženo, tri čudovite hčerke in živahno kariero. Zahteve svoje produkcijske hiše neutrudno usklajuje s potrebami družine, pri tem pa ohranja humor in šarm. Na prvi pogled se zdi nepremagljiv, a ko njegove zaloge – tako finančne kot čustvene – dosežejo kritično točko, se njegova družina znajde na preizkušnji.
Bivša igralka in filmska kritičarka Mia Hansen-Løve je napisala in zrežirala zgodbo, ki jo je navdahnilo življenje in delo filmskega producenta Humberta Balsana. Oče mojih otrok je intimen in ganljiv poklon – ne le človeku, ki je z vso strastjo živel za film, temveč tudi tistim, ki so mu bili najbližje. Dobitnik posebne nagrade žirije v sekciji Posebni pogled na festivalu v Cannesu.
iz prve roke
»Film izvira iz mojega prvega srečanja s Humbertom Balsanom. Spoznala sem ga zgodaj leta 2004. Samomor je naredil februarja naslednje leto. Hotel je producirati moje prvo delo. Njegova zavzetost in zaupanje sta bila pri nastanku filma Vse je oproščeno (Tout est pardonné) odločilnega pomena. Vendar Očeta mojih otrok nisem napisala iz hvaležnosti, ampak zaradi Balsanove osebnosti. Imel je izjemno toplino, eleganco in karizmo. Tisto, kar me je pripravilo k pisanju, je bila njegova energija, strast za film in občutljivost, ki sem jo sama videla kot izraz neprekosljive notranje lepote. Seveda je tu tudi njegov samomor. Občutki neuspeha in obupa, ki jih to dejanje razkriva, so neizmerni, a to ne nadomesti drugih dejstev. Ne postane edina resnica. Želela sem, da bi film ponazarjal paradoks protislovnih dogajanj v človeku, konflikt, do katerega lahko pride med lučjo in temo, močjo in ranljivostjo, željo po življenju in težnjo po smrti. /…/ Srečanje s Humbertom Balsanom mi je odprlo popolnoma nov pogled na film. Domislila sem se, da bi bil film o producentu lahko film o delu, predanosti, ljubezni in življenju. /…/ Denar zavzema tako pomembno mesto v filmu, ker je to realnost. /…/ Producenta lahko lov za finančnimi sredstvi pripelje do odtujitve in sproži dilemo (mislim na tiste, ki se osredotočajo na produkcijo umetniških del). Po eni strani njihov poklic velja za uglednega in polnega izzivov. Po drugi strani pa so zaradi stalnega pritiska, ki izhaja iz tveganj, katerim so izpostavljeni v ekonomsko in kulturno dokaj neugodnih razmerah, soočeni s strašansko osamljenostjo ter ekonomsko in moralno stisko. /…/ Mislim, da film bolj kot o izgubi in smrti govori o novih začetkih. Zato se smrt pripeti na sredini in ne na koncu ali na začetku.«
– Mia Hansen-Løve
portret avtorice
Mia Hansen-Løve (1981, Pariz) je še pred svojim formalnim šolanjem na pariškem Konservatoriju dramskih umetnosti kot igralka nastopila v filmih Oliviera Assayasa Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre, 1998) in Les destinées sentimentales (2000). Med letoma 2003 in 2005 je pisala za Cahiers du Cinéma in režirala nekaj kratkih filmov. Po prvencu Vse je oproščeno (Tout est pardonné, 2006) je posnela svoj drugi celovečerec Oče mojih otrok. Njen zadnji film Zbogom, prva ljubezen (Un amour de jeunesse, 2010) je bil predvajan na letošnjem LIFFu.
kritike
»[Mia] Hansen-Løve /…/ poda enega najbolj prodornih komentarjev francoskega filma o samem sebi. Hkrati je ustvarila pronicljiv, izjemno racionalen film o družinskih odnosih. Njen velik dosežek je, da nam ponudi čustveno nabito dramo, ne da bi nam pri tem na pričakovan način skušala izvabiti solze: preudarno ekonomična [Mia] Hansen-Løve ima nezmotljiv občutek za to, kdaj lahko izpusti prizore, ki bi jih manjši film brezobzirno izžemal. Igralci so sijajni, čudežno sproščeni in naravni v družinskih prizorih /…/. Oče mojih otrok je silno samozavesten in zrel drugi film ter ena izmed tistih nevsiljivih in nepretencioznih francoskih dram, ki – ko slišite njihov opis – ne obetajo veliko, a se izkažejo za neizmerno dragocene. To je skromen film v najboljšem pomenu besede in eden pravih biserov sodobnega francoskega filma.«
– Jonathan Romney, The Independent
»Oče mojih otrok je zgodba o filmu; pripoved o agonijah, ki spremljajo tiste, ki poskušajo delati zunaj filmskega mainstreama /…/. A film je tako ganljiv zato, ker je to obenem ljubezenska zgodba o družini. /…/ Grégoire, ki ga de Lencquesaingov zadržani magnetizem naredi živega in resničnega, prvo uro filma napolni z vznemirjenjem. Nato pa preprosto izgine – formalno drzna poteza, ki bi lahko izpraznila film, če ga [Mia] Hansen-Løve ne bi medtem tako z občutkom napolnila.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»/…/ po vsej verjetnosti najboljši film, ki ga lahko nekdo posname o otrocih in otroštvu. Čeprav Oče mojih otrok ni film o otrocih ali otroštvu, to hkrati tudi je. Otroška komedija v mehurčku, tragedija odraslih zunaj njega. Otroci [Mie] Hansen-Løve so odrasli, sposobni soočiti se z dramo in nadaljevati z življenjem, medtem ko so odrasli otroci, naivneži, nezmožni spoprijeti se s praktičnim vidikom resničnega življenja; tako otročji, da ne razmišljajo o učinku, ki ga imajo na druge.«
– David Phelps, The Daily Mubi
»Omahujem, ali naj razglasim Očeta mojih otrok za najboljši film leta doslej in [Mio] Hansen-Løve za najboljšo francosko režiserko, ki se je pojavila v zadnjem desetletju: pa ne zato, ker bi me obhajali dvomi, ampak ker se njeni filmi prikradejo tiho in polagoma in bi jim s pretiranim pompom lahko naredili škodo. /…/ [Režiserka] briljantno vodi igralce, pri tem pa se ne posveča velikim čustvom, ki bi poganjala zgodbo, ampak izvabljanju detajlov in občutij iz številčne igralske zasedbe ter izbiri ključnih trenutkov, ki poskrbijo za prepričljivo naključnost.«
– Dan Sallitt
»De Lencquesaingov Grégoire je nedvomno eden najbolj prepričljivih producentov, ki so bili kdajkoli upodobljeni na platnu /…/. Film izstopa tudi kot redek filmski poklon poklicu producenta, ki v Franciji bolj kot kje drugje tradicionalno velja za resnično umetniško poslanstvo.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Prizori iz zakonskega življenja, prizori z dela, nato prizori žalovanja ter čustvenega in finančnega kaosa – impresivni in očarljivi v svojih podrobnostih ter skrajno prepričljivi v podajanju vzdušja in igralskih nastopih.«
– Neil Young, Jigsaw Lounge