Če bi moral izbrati en sam dan, ki bi trajal vse moje življenje …
… bi bila to tista nedelja, ko sem te srečal.
zgodba
Ljubezenski film za vso družino. Oče in sin po dolgem času preživita dan skupaj. (En dan je kot kaplja, v kateri odseva celo človekovo življenje.) Na lepo jesensko nedeljo sta sredi mogočne narave videti, kot da sta sama na svetu. Spet je treba od začetka. Počasi se začneta dotikati z besedami, oglasijo se glasovi iz preteklosti in zbudijo se čustva, pozabljena, nepoznana. Ponedeljek je nov dan.
portret avtorja
Vlado Škafar je avtor kratkih filmov Stari most (1998) in Nočni pogovori z Mojco (2008) ter celovečercev Peterka: leto odločitve (2003) in Otroci (2008). Nekoč dejaven kot filmski publicist, tudi nekdanji programski vodja in sograditelj Slovenske kinoteke ter filmskega festivala Kino Otok.
iz prve roke
Kaj te je spravilo k snemanju filma Oča?
Pristop k človeku, ki me je osrečil pri snemanju filma Otroci in pri pisanju Navadnih pogovorov, sem želel prenesti v fiktivni okvir. Bil je velik osebni in ustvarjalni izziv, kako ta pogojno rečeno dokumentarni pristop, ta neposreden vstop v človeka pretočiti v fikcijo. Kako združiti izmišljen filmski lik z resničnim človekom, s tistim, kar je zanj in v njem resnično (samo naše čustvo v prsih je resnica).
Očeta v toku filma vse bolj družbeno opredeljuješ. Na začetku gre zgolj za moškega, potem za moškega-očeta, potem za ločenega moškega-očeta, naposled za pravkar odpuščenega, brezposelnega, ločenega delavca-moškega-očeta.
Rad si predstavljam gledalca, ki bo v tega abstraktnega človeka sam vpisoval vsebino, se pravi samega sebe. Verjamem, da bo začel globoko doživljati obe človeški figuri že, ko ju bo videl prvič, četudi od daleč. Oziroma prav zaradi tega. Za ta pristop uvodnega slikanja obeh likov iz daljave me je navdahnil francoski slikar Camille Corot, ki je rad skrival človeške figure v naravo. Pritegnila me je perspektiva človeka, skritega ali izgubljenega v naravi. Zdela se mi je ganljiva, saj gre za perspektivo, ki je človeku samemu nedostopna. Pokaže mu sebe kot del zamaknjene narave, kot del te zamaknjenosti. To je bilo moje izhodišče za prvo sliko filma, in v njej lahko močno zaslutiš in začutiš človeka v vsej razsežnosti. V razsežnosti, ki je po eni strani neznatna in po drugi neskončna.
Ključna izrazna prvina tvojega filma je preliv med podobami. V klasičnem razumevanju filmske govorice ta pomeni minevanje časa. V tvojem filmu pa je izstopil iz vloge takšnega povezovalca prizorov in sam postal nosilna podoba; dobiš celo občutek, da so prizori tisti, ki začasno prekinjajo to pretakanje časa, za katerega ni več pomembno, ali se premika naprej ali nazaj, temveč je na filmu preprosto ujet v tistem žlahtnem smislu, kakor o ‘ujetem času’ govori Tarkovski in še kdo …
V filmu ni nobenega reza. Zamišljen je tako, da se prizori prelivajo drug v drugega, brez odvisnosti od vzročno-posledične logike. To filmu daje odprtost, da si v njem vsak poišče svojo zgodbo. Čas, o katerem zdaj govorimo, je po svoji naravi absolutno abstrakten. Nima teka, nima minevanja. V življenju si ga težko tako predstavljamo, ker si ga težko tako privoščimo. Ura, ki je sinonim za čas, narekuje življenje. Film pa ima to možnost in svobodo, da čas dojema v njegovem naravnem stanju, ki je popolna abstrakcija. Brez smeri, brez trajanja, brez začetka, brez konca. Prelivi v mojem filmu zato res niso prelivi v času, temveč samostojni vmesni prizori (so tudi tako dolgi, da bi bilo bolje reči kratke dvojne ekspozicije). Duša enega prizora se pretaka v drugo; ne da bi bilo treba karkoli pojasniti. Vsi ti prizori pa so obenem tudi prizori skupnosti: dveh trenutkov v času, dveh krajin, dveh podob, osnovna pa je še vedno skupnost dveh ljudi. V tem smislu so ti kratki (krhki) trenutki skupnosti morda res nosilni prizori. Ponazarjajo pa tudi krhkost odnosov, krhkost trenutkov skupnega bivanja.
Zdaj se pogovarjamo o precej abstraktnih stvareh. Kako pa si ta svoja hotenja predstavil nastopajočima?
V intimnih pogovorih z njima sem odkrival vsebine, ki so ustrezale okviru zastavljene zgodbe. Gre za duhovno rudarjenje, izkopavanje bogate rude posameznikove zavesti, ko človek zakoplje po sebi in je presenečen, kaj vse pride na plano. Najprej je bilo treba poskrbeti, da ne bosta igrala. Tu je pristop zelo preprost: če ‘igralcu’ ne poveš, kako in kaj naj igra, potem ne bo igral. Premišljeno nastaviš določeno situacijo (jaz temu pravim past) in znotraj nje človeka izzoveš, iz njega izvabiš tisto, za kar si prej odkril, da nosi v sebi. Oziroma zastaviš prizor tako, da to izvabita drug od drugega.
Še ena poudarjena slogovna posebnost filma je perspektiva pogleda kamere na protagonista, ki ju nenehno zremo iz bolj ali manj poudarjene ptičje perspektive.
Raje bi rekel dvignjena perspektiva. Želel sem perspektivo angela. Ne v metafizičnem, pač pa v čisto fizičnem smislu: spremljati človeka iz perspektive nevidnega bitja, ki se lahko približa in prisluškuje, pa vseeno ostaja nevidno in neslišno, na preži, skoraj pripravljeno, da poseže v življenje, da pomaga, skoraj v pozabi, da ne more. Vsekakor iz perspektive živega bitja, ne mrtvega objektiva.
Vsemu izrečenemu ob rob – je Oča vendarle in predvsem ljubezenski film?
Hrepenenje, zanos, radost in bolečina ljubezni, trenutek ljubezni in spomini nanj … tako široko se oglaša ljubezen, ko se zgostijo plasti časa v trenutek posebne občutljivosti …
kritike
»Oče in sin preživita dan v naravi. Ribarita, se pogovarjata, preverjata stanje odnosa. Odrasli v sinovih odgovorih zaznava samostojnost razmišljanja in bistrost spoznanja, kar ga preseneti in razžalosti. Po ločitvi staršev se je sin očitno bolj zbližal z materjo, s katero živi. Toda v sebi nosi žalost očetove odsotnosti. Film sugestivnih podob, vabečih zvokov, liričnih povezav in skrivnih utripov srca. Razvoj zgodbe, ki ne teče vedno sosledno, počasi razodeva njihov simbolni pomen, skupaj z vzdušjem vseobsegajoče narave, ki predstavlja udobno okolje, stalni kontrapunkt, univerzalni odgovor, ki presega posamezne dogodke. Tako – čisto drugače od novic v medijih – govori tudi o ekonomski krizi, ki grozi prihodnosti delavcev in njihovih sinov. Obzorje krize je odlično vmeščeno v ta prvenec, ki ga krasi izjemna poetična občutljivost in dosleden filmski izraz, prežet s trenutki duhovnosti, vrednimi mojstrovin Tarkovskega in Sokurova. Preliv dveh slik se izkaže za ponavljajoči se motiv, ki daje nov pomen pokrajini, ljudem in njihovim odnosom. Bolje rečeno je uporaba preliva umetniško dovršena in inovativna oblika, ki v obžalovanjih, spominih in čustvih kaže možnost ponovne vzpostavitve izgubljene harmonije. Kot tihota po nevidni nevihti resnično pomembnih stvari. Neizgovorjenih ali ne do konca izgovorjenih, iz spoštovanja do najbolj skritih čustev, senčnih lis človekovega značaja, ki jih je težko izraziti. Naravno okolje s svojim ustavljenim časom omogoča junakoma, da osvobodita besede od molka, solze od sramu, da se lahko zgodi čudež sobivanja. Namesto enega ali več zaprtih ‘jaz’ se pojavi odprti ‘ti’.«
Anton Giulio Mancino v katalogu Mednarodnega tedna kritike Beneškega filmskega festivala
»To je bila ljubezen na prvi pogled. Napet, poetičen, popolnoma nas je prevzel.«
Francesco di Pace, vodja programa Mednarodnega tedna kritike v Benetkah
»Dušo in telo daje očetu ljubiteljski igralec Miki Roš, mogoče največji igralec na tem planetu; sin, Sandi Šalamon, njegova pojava je darilo z neba; direktor fotografije, Marko Brdar (sin velikega kiparja Jakova Brdarja), še študent, z navdušujočim občutkom za svetlobo in kompozicijo; in Škafar … poet ve, kako stkati vse niti skupaj.«
Olaf Möller, Film Comment (film Oča postavlja na 2. mesto lestvice najboljših filmov v Benetkah 2010)
»Bleščeč, žareč! Zagotovo eden vrhuncev letošnjega beneškega festivala, ki mu ni manjkalo dobrih filmov.«
Christoph Huber, Die Presse, Cinema-scope
»Vsak, ki spregovori o vašem filmu, se prime za srce.«
Christine Dolhofer, filmski festival Crossing Europe
»Škafarju z izjemno senzibilnostjo, kakršne v slovenskem filmu že dolgo nismo videli, uspe ujeti trenutek negotovosti in hrepenenja, ko oče, preprost in od težkega življenja izmučen delavec, vzpostavlja stik z dolgo odsotnim sinom. Trenutek, ko se zazdi, da so nad prekmurskimi gozdovi poleteli angeli, zemljo pa je prepojilo hrepenenje. Ko se očetu končno uspe zbližati s sinom, se mu na izmučenem obrazu za trenutek zariše sreča.«
Denis Valič, Pogledi
»Ko pri ribarjenju ob Bukovniškem jezeru med očetom in sinom nenadoma zmanjka besed, oče prebije tišino z vprašanjem sinu, o čem premišljuje. Ko mali, ki ga igra eden najbolj zrelih otroških naturščikov, Sandi Šalamon, presenetljivo odgovori, da misli na les, ki ga – kot nadaljuje – ljudje ne omenjajo tolikokrat kot rože, vsi razumemo, da misli na tiste globlje reči v življenju, ki ne pridejo do izraza neposredno, v prvem planu. So stvari, ki se jih bojimo, ki jih skrivamo v sebi, ker nas delajo preveč ranljive, in to je ravno tisto, s čimer se neustrašno spopada Škafar kot režiser v svoji arheologiji emocij.«
Mateja Valentinčič, Ekran
»Ljubezenska pesem življenju, narejena v posebnem avtorjevem slogu, kjer se slike, zvoki, občutja, dogodki in tudi ljudje stapljajo drug v drugega.«
Ingrid Kovač Brus, Val 202
»Škafar, ki se giblje med filozofom in pesnikom, filma ne pripoveduje, ampak nas skozenj vodi. Ker se prepušča toku naravnega dogajanja, se mu v nekem trenutku vse sestavi. Preseneča in buri gledalčevo domišljijo in čustva.«
Neva Mužič, Radio Slovenija
»Zares poseben, čaroben film. Film, ki si ga moraš zaslužiti. A se je zanj zares vredno potruditi.«
Jelka Sežun, Jana
»Poezija v slikah in zvokih, bi bilo mogoče reči pravzaprav vsaki od nepozabnih stvaritev samosvojega ustvarjalca Škafarja, po nekaterih opredelitvah dokumentarista ali filmskega esejista, ki pa mu je film tudi po lastnih besedah poezija. Vendar to ne pomeni, da bi njegovi filmi bili nekaj neoprijemljivega, temveč so obenem zelo konkretni ter problemsko lahko tudi o žgočih (med)človeških ali družbenih vprašanjih.«
Uroš Smasek, Večer
»V sodobnem filmu vse redkeje naletimo na režiserja, ki bi razvil tako svojsko, unikatno filmsko govorico, kot jo je ustvaril Škafar v svojem prvem igranem filmu Oča. Razmerje med očetom in sinom, ki lepega nedeljskega popoldneva iščeta pristen stik, se namreč prav toliko razvija s prepričljivimi, včasih šaljivimi, včasih otožnimi pogovori, kot s podobami ali, bolje rečeno, s celo paleto njihove inventivne uporabe. Podobe se med seboj prepletajo in razvijajo na najrazličnejše intrigantne načine.«
Jela Krečič, Delo
»Nežna filmska črtica o nedelji, ki jo oče in sin preživita v prekmurski naravi. Iz njunih pogovorov o najrazličnejših temah razberemo ozadnjo zgodbo o tem, kako je očeta življenjski nemir odgnal od žene in sina. Škafar omenjeno nežnost doseže s kamero, ki telesoma Roša in Šalamona pušča dihati v dolgih kadrih, zaznamovanih z nenehnim izpahovanjem časa in perspektive. Ta brezčasnost nas vsrkava v liričen, meditativen svet, ki pa ga Škafar nenadoma prekine s prikazom stiske delavk in delavcev Mure.«
Dušan Rebolj, Slovenske novice
»Od začetka filma z zvokom žuželke me je Oča spominjal na filme Yasujira Ozuja. Tako kot Ozujevi filmi je tudi Oča bogat v podrobnostih, ki portretirajo njegova lika in njun odnos. Danes smo med predavanjem gledali Ozujevo Pozno pomlad in izkazalo se je, da je bil to popoln double bill. Oba filma raziskujeta globoke občutke v družinskih odnosih.«
Kyoko Hirano, bivša filmska kuratorka Japan Society v New Yorku; trenutno predava o japonskem filmu na Univerzi v Ljubljani
»ZELO ZA«
Marcel Štefančič, jr., Mladina