Ko zagledamo Ala Robertsa (Tom Neal), depresivnega, precej obupanega, zagrenjenega, vidno propadlega, neobritega newyorškega barskega pianista, ki štopa z zahoda na vzhod, ravno obtiči v neki restavraciji v Renoju (Nevada), kjer pesem I Can’t Believe That You’re in Love with Me, ki bušne iz džuboksa, sproži njegove spomine in prižge njegovo naracijo, njegove flešbeke.
In že pripoveduje, kako je bil zaljubljen v barsko pevko Sue Harvey (Claudia Drake), kako sta skupaj nastopala v nočnem klubu Break O’ Dawn, kako mu je nekega hladnega, meglenega večera povedala, da se je naveličala te luknje in da bo odpotovala v Kalifornijo, kako jo je posvaril, da tja vsako leto pride na milijone tistih, ki hočejo uspeti (»Saj sem talentirana!« – »Talent nima nič s tem!«), in kako je potem odpotovala v Los Angeles, da bi postala igralka. »Saj bova spet skupaj,« pravi. Ne nujno, kajti odhaja prav zato, ker z njim ne vidi prihodnosti – preveč je reven. In premalo perspektiven, premalo ambiciozen. V denarju pa vidi le »kos papirja, po katerem gomazijo mikrobi«.
Ker jo pogreša, krene k njej – na štop. Najprej mu na odprti cesti v odprtem avtu ustavi Charles Haskell (Edmund MacDonald), gostobesedni biznismen, hazarder in sprejemalec konjskih stav (»bookie«), ki nenehno požira tablete (verjetno za srce) in ki mu pove, da je iz avta ravnokar vrgel neko divjo, neuglajeno, agresivno žensko. Poglejte, opraskala me je! Čez čas mu preda volan, vzame tablete in zaspi.
Al spelje. Ko začne divje deževati, ustavi, da bi zaprl streho, toda ko odpre vrata, speči Haskell omahne in z glavo trešči ob tla – ob kamen. Mrtev! Morda ga je že prej infarkt. Kdo ve. Toda Al si misli: policija mi že ne bo verjela, da je šlo za nesrečo! Zato truplo skrije, obenem pa prevzame Haskellovo identiteto. Natakne si njegova oblačila. In odpelje skozi dež – v puščavo. In proti zahodu. Zahod je puščava. Zahod je poceni motel. Zahod je pretveza. Mimo drvi Amerika. V vzvratnem ogledalu se prižigajo slike in glasovi iz preteklosti.
Naslednji dan, natanko na polovici filma, na neki kalifornijski črpalki pobere štoparko Vero (Ann Savage), lascivno fatalko, ki ve, da šofer ni ta, za kogar se predstavlja: »Kam si vrgel njegovo truplo?« Al je preklet, obsojen, pokopan. Nima sreče. Vse je zunaj njegove moči in kontrole. Nič ne more. Kot da je padel v tesnobni, iracionalni paralelni svet, v katerem svobodna volja ne obstaja. Odprta cesta, ki v ameriških filmih nastopa kot znak svobode, je tu past. Ali kot pravi: »Ja, usoda ali pa kaka skrivnostna sila brez pravega razloga s prstom pokaže name ali nate. To je življenje. Kamorkoli greš, ti nogo podstavi Usoda.« In ta Usoda izgleda tako, kot da je skočila iz kake antične tragedije, recimo Ajshilovega Agamemnona ali Sofoklesovega Kralja Ojdipa. Ambicije, upor, samozavest, samospoštovanje in potovanje nimajo nobenega smisla. Naprej ni več mogoče. Socialna mobilnost je vse bolj asocialna. Ameriški sen je slepa ulica. Usoda je neizbežna. Pištola včasih zgreši. Prst Usode nikoli. Alu preostanejo le paranoja, cinizem in morbidno, perverzno, mazohistično uživanje v viktimiziranosti, edini dokazi, da še obstaja. Edini dokazi, da še ni mrtev. Vse njegove odločitve – da odide na Zahod, da prevzame Haskellovo identiteto, da pobere Vero ipd. – so napačne, povsem zgrešene, a četudi bi bile pravilne, bi bil izid enak. Itak ni nedolžen. Že to, da sanjari in verjame v ameriški sen in logiko priložnosti, ga kompromitira. Privošči si lahko le še puščavo, v kateri dokončno postane to, kar je – nihče.
Detour, alias Obvoz, kultni film noir, absurdni freudovski road movie, moralka o izgubljenih iluzijah, podganji dirki in razredni depresiji, traja le energičnih, temperamentnih, kompaktnih, eliptičnih, vrtoglavih, metafilmskih, skoraj abstraktnih, tragičnih 68 minut, leta 1945 pa ga je – v štirinajstih dneh, za 117.226 dolarjev – posnel Edgar G. Ulmer, »estet iz Alp«, ki je kariero – leta 1964 z Jamo – končal v Postojnski jami.
– Marcel Štefančič, jr.