zgodba
Ko njen mož Nuri in šestletni sin Rocco umreta v bombnem napadu, se Katji podre svet. Iskanje storilcev policijo pripelje do mladega neonacističnega para in začne se sojenje. Katjina bolečina pa se le še stopnjuje, ko osumljenca krivdo kljub očitnim dokazom zanikata. Preplavljena z občutki žalosti in nemoči poskuša najti pravico. Skrajni časi kličejo po skrajnih dejanjih.
Pretresljiva in napeta psihološka drama je osvojila zlati globus za najboljši tujejezični film in nagrado za najboljšo igralko v Cannesu.
iz prve roke
»K snemanju tega filma so me spodbudili umori, ki jih je v Nemčiji zagrešila neonacistična skupina NSU (Nacionalsocialistično podzemlje). /…/ Preiskava je povzročila veliko ogorčenja, saj je policija osumljence najprej iskala znotraj skupnosti: domnevali so, da so bile žrtve morda vpletene v posle z drogami, nezakonite igre na srečo ali druge kriminalne dejavnosti. Pritiski policije so bili tako močni, da so se začeli podobni sumi pojavljati celo pri medijih in članih skupnosti. Začel sem raziskovati koncept maščevanja. Ali zares obstaja? Kdo bi se pravzaprav hotel maščevati? Bi se jaz sam maščeval? Katja ima lastna moralna načela in pravico razume po svoje. V tem smislu uteleša nekaj, kar v nas spi in kar ne bi smelo nikoli priti na dan. Ni me zanimala perspektiva morilcev. Povsem jasno je bilo, kje so moje simpatije in kdo bo v središču mojega zanimanja. Obupana je zame postal zelo oseben film. Čeprav gre za svetlolaso in modrooko nemško žensko, je Katja moj alter ego. Film govori o univerzalnem občutku žalosti v vseh njenih odtenkih.«
– Fatih Akin
portret avtorja
Fatih Akin se je rodil leta 1973 v Nemčiji kot sin turških priseljencev. V najstniških letih se je veliko potikal po ulicah in bil član neke hamburške tolpe mladoletnih prestopnikov. Med študijem na umetnostni akademiji se je preživljal kot natakar po raznih hamburških klubih. S celovečernim prvencem Hitro in neboleče (Kurz und schmerzlos, 1998), v katerega je prelil nemalo svojih uličnih izkušenj, je hitro zaslovel kot vzhajajoča zvezda mladega nemškega filma. Ta status je utrdil s filmom Solino (2002), v katerem se je spet ukvarjal s problematiko ekonomskih migrantov v Nemčiji. Širšo mednarodno slavo mu je prinesel Z glavo ob zid (Gegen die Wand, 2004), še en film s sorodno tematiko, za katerega je v Berlinu prejel zlatega medveda za najboljši film in nagrado Evropske filmske akademije za najboljšo režijo. Njegov naslednji igrani celovečerec Z druge strani (Auf der anderen Seite, 2007) je bil na festivalu v Cannesu ovenčan z nagrado za najboljši scenarij. Na Kinodvorovem rednem sporedu smo si pred leti lahko ogledali režiserjevo komedijo Kuhinja z dušo (Soul Kitchen, 2009), v kateri se je motiva imigrantov v Nemčiji prvič lotil na bolj sproščen način. Film je svetovno premiero doživel v glavnem tekmovalnem programu festivala v Benetkah, kjer je prejel posebno nagrado žirije. Akinova komična drama Zbogom, Berlin! (Tschick, 2016) si je prislužila nagrado Evropske filmske akademije po izboru mladega občinstva. Njegov zadnji film Obupana je bil premierno prikazan v tekmovalnem sporedu festivala v Cannesu.
kritike
»/…/ triler, ki ga boste gledali z roba stola /…/. Medtem ko bo politično nabita zgodba povzročila ogorčenje nad zločini iz sovraštva, ki jih na realističen način prikazuje, pa je tisto, kar resnično pretrese, sijajen nastop Diane Kruger /…/. Igralka v svojem maternem nemškem jeziku ustvari največjo vlogo svoje kariere /…/.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter
»Zadnji film turškega režiserja pod površjem skriva več, kot je videti na prvi pogled. /…/ Zdi se, da ne zaigra ene same napačne note – eleganten niz osnovnih, vešče izpeljanih žanrskih užitkov. /…/ Bolj ko o njem razmišljam, bolj imam občutek, da gre za eno Akinovih najboljših del. /…/«
– Bilge Ebiri, The Village Voice
»Režiser se iz drugega zornega kota in v popolnoma drugačnem slogu [kot v filmu Z druge strani] ponovno dotakne svoje dvojne kulture, nemške in turške, da bi tokrat obsodil male skupine, ki širijo sovraštvo po Evropi. /…/ Posnel je ganljiv in učinkovit film o neonacističnem napadu – mešanico med portretom ženske, sodno dramo in političnim trilerjem.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Film ni subtilen – v slogovnem smislu gre za proceduralko o maščevanju, ki igra na lahke politične karte –, je pa zelo potreben, prevzemajoč in – v današnjem času – tako zelo ganljiv.«
– David Sexton, Evening Standard
»Hollywoodska zvezdnica Diane Kruger /…/ odigra vlogo svojega življenja.«
– Peter Zander, Berliner Morgenpost
»Lik Diane Kruger je na prvi pogled nekaj svežega in posebnega že zato, ker tako dogajanje kot
pravica v svoje roke za spremembo, vzame ženska. In ne moški. V resnici gre za previdnost. Če bi se na podoben način maščevala priseljenec ali priseljenka iz Turčije, Sirije, severne Afrike ali od koder koli drugje, bi to na enkrat postal povsem drugačen, veliko bolj tvegan film. Morda Akin na to namigne sam v zadnjem kadru, ko se svet obrne na glavo. Kot da bi nas povabil naj razmislimo o tem, kako bi bila takšna pripoved videti z obrnjenimi vlogami. Ne glede na to ali je Akin to storil hote ali nehote, je torej posnel film v katerem ne gre iskati večplastne obravnave sodobne evropske družbe ali pretanjenih psiholoških portretov glavnih junakov. Obupana je žanrski film. Je film o izgubi in bolečini. Vsaj dokler ne postane film o jezi in maščevanju. In je v tem izjemno učinkovit. Vprašanje o upravičenost tematiziranja priseljenstva in rase, morda ostaja odprto. O tem da je Akin vešč tudi prijemov, ki gledalce slabi dve uri držijo popolnoma v napetosti, pa najbrž ni več dvoma.«
– Tina Poglajen, RA ARS
»Film pokaže, kaj se zgodi, ko se država obnaša, kot da neonacizem, belski nacionalizem, ksenofobija in sovražni govor ne obstajajo, ko torej država s svojim toleriranjem neonacizma, belskega nacionalizma, ksenofobije in sovražnega govora ustvarja moralni kontekst, v katerem se morajo priseljenci – žrtve institucionalnega rasizma – obnašati kot teroristi, da bi lahko živeli kot normalni, dobro integrirani ljudje.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film v prvi vrsti predstavi obup in grozo protagonistke Katje (Diane Kruger) med preiskavo, sojenjem in vsem, kar temu sledi, a skozi njeno zgodbo vidimo nevarnost zatiskanja oči pred uničujočo mrežo sovraštva, ki jo plete nacizem. Film ne ponudi preprostih ali optimističnih odgovorov, a povezava vesele prve in šokantne zadnje scene je empatija, najmočnejše orožje proti sovraštvu.«
– Igor Harb, Vikend