zgodba
Pred leti se je mlademu možu rodil sin, ki ga je oče ob rojstvu zapustil. Zdaj, star sedemnajst let, se Rudi, ki je vsa ta leta preživel v sirotišnici, vrne domov – v želji po ponovni združitvi s staršema, v upanju, da ga bo mati sprejela z ljubeznijo in mu končno razkrila, kdo je njegov oče. A kmalu spozna, da doma ni dobrodošel. Grozljiv zločin spremeni najstnika v morilca na begu in očetu ne preostane drugega, kot da spremlja otroka na neizbežni, kruti poti, v iskanju njune skupne odrešitve.
iz prve roke
»Ne zanimajo me ustaljene forme in magične rešitve. Venomer iščem fragmente resničnega življenja ter nauke, ki jih ti nosijo v sebi. In pogosto jih najdem prav v mitih in arhetipskih zgodbah. /…/ Mislim, da se je pomembno zavedati meja našega obstoja: čeprav je neko bitje moja stvaritev, je hkrati avtonomno življenje, za katerega sem odgovoren. Iz te misli se je porodila ideja, da bo naša »pošast« deček, mlad, sedemnajstletni fant brez preteklosti. Ko smo doumeli globljo razsežnost zgodbe o Frankensteinu, smo nemudoma videli pošast kot zavrženega sina, ki se kot najstnik vrne domov, da bi svetu povedal: ‘Živ sem, tu sem, vrnil sem se.’ Njegova dejanja se porajajo iz nedolžnosti, in naj nekoga poljubi ali ubije, to vedno počne v skladu z zakoni lastnega sveta. To je tiste vrste nedolžnost, ki jo srečamo pri otrocih. Otroci imajo izjemno izostren občutek za pravičnost in potrebo – če jih kdo rani, udarijo nazaj; če nekaj hočejo, ker so lačni, si to vzamejo. Ti vzgibi učinkujejo na nekem zelo preprostem, očitnem nivoju. Kot vsak otrok tudi naš najstnik ne razume razlike med dobrim in zlim. Grozljiva dejanja, ki jih zagreši, izhajajo iz njegove lastne predstave o pravičnosti, iz njegove nedolžnosti. Pošast nikoli ni resnično pošast, to so zgolj naše zrcalne podobe, mi jih ustvarjamo, zanje izbiramo, se zanje odločamo – nato pa jih ožigosamo kot pošasti. Ta misel nas je vodila pri pisanju scenarija in odločili smo se, da jo izrazimo s pomočjo pojma družine, v upanju, da jo bo gledalec tako najlaže razumel, da mu bo blizu. Konec koncev je vsak izmed nas do neke mere zavržen otrok in morilski starš hkrati.«
– Kornél Mundruczó, režiser in koscenarist
portret avtorja
Kornél Mundruczó (rojen leta 1975 na Madžarskem) diplomira na Madžarski akademiji za film in gledališče ter kariero najprej nastopi kot igralec, nato kot režiser, ves čas pa razpet med televizijo, filmom in gledališkim odrom. Za svoj režijski celovečerni prvenec Szép napok prejme prestižno nagrado srebrni leopard na festivalu v Locarnu leta 2002. Njegov drugi igrani celovečerec Ivana (Johanna), filmska opera o življenju Ivane Orleanske, se predstavi v sekciji Un Certain Regard festivala v Cannesu leta 2005, v sekciji Perspektive pa smo ga lahko istega leta videli tudi na ljubljanskem Liffu. Naslednji, Delta, se leta 2008 uvrsti v tekmovalni program festivala v Cannesu, kjer prejme nagrado mednarodnega združenja kritikov FIPRESCI. Že dve leti zatem se v canneski tekmovalni selekciji predstavi tudi Projekt Frankenstein, v katerem avtor prvič odigra eno glavnih vlog v lastnem filmu.
kritike
»Grozo namesto znanstvenofantastične ‘pošasti’ seje najstnik s kapuco, ki je odrasel v sirotišnici in zdaj v razpadajočem bloku išče svojo mater, medtem ko ima v enem izmed stanovanj neki režiser (igra ga Mundruczó) ravno avdicije za svoj novi film. /…/ Drzna, presunljivo trezna in vizualno osupljiva adaptacija klasike Mary Shelley (za razliko od dosedanjih filmskih priredb, ki imajo vse brez izjeme z izvornim tekstom le malo skupnega) ter tankočutna dramatizacija eksistencialne stiske trpečega protagonista.«
– Neil Young, Jigsaw Lounge
»V središču tega srhljivega tour de force je Rudolfovo brezupno iskanje normalnosti (matere, očeta, žene). Mundruczó v svojem nenavadnem poklonu mojstrovini Merry Shelley na mesto Frankensteinove pošasti postavi osamljenega sedemnajstletnika. V prevpraševanju človekove narave, vzgoje in vlog, ki si jih podelimo, se film poda na pot, ki je bila začrtana že ob otrokovem rojstvu, in ji sledi do njenega logičnega izteka. Gotska grozljivka ni bila še nikoli tako aktualna.«
– Dimitri Eipides, TIFF
»Madžarski režiser Kornél Mundruczó je v tekmovalnem programu 63. festivala v Cannesu premierno predstavil svoje osupljivo, radikalno in ezoterično delo, v katerem se z značilno brezkompromisnostjo in izjemnim vizualnim čutom poglablja v vprašanja medsebojnih razlik in usodnih posledic, ki jih nosi človek, postavljen pred obličje svoje stvaritve.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Mundruczó je nedvomno mojster mizanscene.«
– Le Temps
»Zasije z mračno lučjo zadušljive lepote.«
– Le Monde