zgodba
Kakor v sanjah tavamo skozi film, po katerem nas kot nekakšna Šeherezada nežno vodi pripovedovalka. Vsakdanji trenutki so enako pomembni kot zgodovinski dogodki: mlada ljubimca lebdita nad Kölnom, razdejanim od vojne; na poti na rojstnodnevno zabavo se oče v silovitem dežju ustavi, da bi hčerki zavezal vezalke; tri najstniška dekleta veselo poplesujejo pred kavarno; poražena vojska koraka proti taborišču za vojne ujetnike …
Švedski mojster Roy Andersson (Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju) naniza neskončno, brezčasno zgodbo o absurdnosti in krhkosti našega obstoja. Film – hkrati oda in žalostinka – je refleksija o človeškem življenju v vsej njegovi lepoti in krutosti, veličastnosti in banalnosti. Nagrada za najboljšo režijo v Benetkah.
iz prve roke
»Rog izobilja je mitološki kozji rog, napolnjen s predmeti, ki simbolizirajo bogastvo in obilje. Običajno ga prikazujejo, kako prekipeva od najrazličnejših pridelkov in sadja: vir, ki nikoli ne usahne, utelešenje neizčrpnega bogastva. /…/ Grški mit me je navdihnil, da sem vse te prizore, vse te teme zbral v en sam film. /…/ Rdeča nit mojih filmov je ranljivost človeških bitij. Šele ko se zaveš krhkosti bivanja, lahko začneš ceniti in čuvati tisto, kar imaš. Poudaril bi rad lepoto človeškega življenja, a če hočeš to doseči, potrebuješ kontrast, pokazati moraš tudi grdo, kruto plat. /…/ Izogibam se sencam, snemati hočem filme, v katerih se liki ne morejo skriti. Svetloba brez milosti … /…/ Navdihnila me je tudi Tisoč in ena noč, kjer Šeherezada pripoveduje tako zanimivo zgodbo, da kralj noče, da bi prenehala. Želel sem narediti film, ki bi bil tako dober, da ljudje ne bi hoteli, da se konča.«
– Roy Andersson
portret avtorja
Roy Andersson (1943, Göteborg) se je mednarodno uveljavil leta 1970, ko je njegov prvi celovečerec Švedska ljubezenska zgodba (En kärlekshistoria) osvojil štiri nagrade na Berlinskem filmskem festivalu. Leta 1975 je začel uspešno kariero režiserja televizijskih oglasov, ki so mu poleg osmih zlatih levov v Cannesu prinesli tudi finančna sredstva za snemanje filmov. Leta 2000 je na omenjenem festivalu prejel posebno nagrado žirije za Pesmi iz drugega nadstropja (Sånger från andra våningen), prvi del trilogije »o tem, kako je biti človek«. Film je utrdil režiserjev osebni slog, ki ga zaznamujejo statični posnetki, do potankosti premišljene podobe ter preplet absurdnega humorja in človečnosti. Drugi del trilogije, Ti, ki živiš (Du levande), je bil leta 2007 prikazan v sekciji Posebni pogled v Cannesu, zadnji del, Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt på en gren och funderade på tillvaron), pa je leta 2014 režiserju prinesel zlatega leva v Benetkah. Goloba smo si lahko ogledali tudi na rednem sporedu Kinodvora. O neskončnosti je Anderssonov šesti celovečerec.
Več na www.royandersson.com/eng
kritike
»Čudež Anderssonovih filmov je v tem, da razkrijejo veliko neprijetnih resnic o nas, a to razkritje vedno vodita moralna odgovornost in ljubezen do človeštva. /…/ O neskončnosti je najčistejši Anderssonov film. Kljub mračnemu pogledu na svet poletí v višave kot lika ljubimcev, njegov obup pa ima težo helija. /…/ Tako kot Šeherezadin kraljevski mož tudi sam komaj čakam, da si bom lahko ogledal še več Anderssonovih pravljic, in se že nestrpno veselim tisočprvega dela O neskončnosti.«
– Larry Kardish
»Andersson film oklesti do samega bistva in ustvari delo tihe, skoraj ponižne transcendence. /…/ Absurdizem svojih prejšnjih filmov nadomesti z ostrovidnim in ganljivim socialnim realizmom, ki je vznemirljivo uglašen z najbolj obskurnimi željami in težnjami človeštva. /…/ Režiserjev največji dosežek je, kako uspe ujeti ganljivi vidik ženske, ki srka šampanjec, ali pa očeta, ki objokuje umorjeno hčer – in čeprav je to poskušal že mnogokrat, tokrat doseže skoraj zenovsko popolnost. Vsakomur, ki v njem vidi zgolj privrženca skrajnega obupa, Andersson odgovarja z najbolj ekstatično radostnim prizorom, kar jih je kdaj posnel, ko tri mladenke pred kavarno izbruhnejo v spontani ples. Kako dober je bil torej film? Dragi bralec, jokal sem.«
– David Jenkins, Little White Lies
»Anderssonovi nizi vinjet /…/ na površinski ravni predstavljajo neke vrste prelet skozi zgodovino (sodobne) umetnosti, v globljem smislu pa s tem tudi že prelet skozi sodobno zgodovino človeštva, pri čemer po ogledu filmov sveta sicer res ne razumemo nujno bolje, morda pa vsaj za odtenek bolj cenimo njegovo čudnost. Oziroma v besedah dveh neznancev, ki se v filmu O neskončnosti kot dve Hopperjevi nočni ptici srečata v neuglednem obcestnem baru, medtem ko zunaj večer prebijajo goste snežinke: ‘Mar ni fantastično?’ ‘Kaj?’ ‘Vse.’«
– Jernej Trebežnik, Kinotečnik
»Švedski mojster suhega humorja se v zadnji zbirki skečev odreče svojim običajnim komičnim zasukom, kar te vinjete o banalnosti in odtujenosti napolni z dobrodošlim novim pomenom. /…/ V tem trenutku zgodovine, ko imajo Zahodnjaki občutek, da so v smislu vpliva na politično realnost nemočni kot že dolgo ne, film O neskončnosti deluje bolj aktualno in sveže, kot je recimo leta 2014 /…/ deloval Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju. Okoli nas je veliko norosti, bolečine in podlosti, pa vendar se bomo še vedno smehljali, ko bomo (nedvomno zaman) iskali ljubimca na nebu.«
– Nick James, Sight & Sound
»Najmanj smešen in najbolj nežen film, kar jih je Andersson kdaj posnel /…/. Film prevzame lastnosti življenja samega: kratek je in obenem neskončen.«
– David Ehrlich, IndieWire
»V tej seriji kratkih vinjet /…/ Andersson z istim odmaknjenim, a blagim pogledom motri prizore banalnega vsakdanjega ennuija, mračne zgodovinske dogodke in – enkrat ali dvakrat – vznemirjujoče zlitje obojega. Pri kadriranju, scenografiji in barvah režiserja kot vedno vodita pikolovska, skoraj obsesivno-kompulzivna natančnost in minimalizem, kar samo še poudari kaotičnost človeške narave v ospredju. Če smo ta svet obiskali že kdaj prej, brezhibna, nekako velikodušna izvedba filma zagotavlja, da to nikakor ni pritožba.«
– Guy Lodge, Variety
»O neskončnosti prinaša le peščico črnohumornih trenutkov in edina ironija, ki jo premore, je kozmična.«
– Mark Asch, The Film Stage
»Ja, banalnost Zla. A tudi Dobro je banalno – le absurd sredi vesolja, le kozmični vic. Nekateri bi radi preživeli marš smrti, drugi križanje, tretji nesmiselnost bivanja, četrti pa le obuvanje čevlja. Vse te ljudi, ki spominjajo na nemočno človeštvo v času pandemije, so kapitalizem, politika in fundamentalizem ločili, osamili in odtujili ter jih kot glinaste golobe nastavili vesolju, ki se jim zdaj perverzno posmehuje – preden jih ne bo pohodilo. Vsa tista fantastična neskončnost pa bo šla v nič.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr. Mladina