zgodba
Prestrašenega talibanskega bojevnika v afganistanski puščavi zajamejo ameriški vojaki. Med prevozom v enega tajnih zaporov v Evropi se pripeti nesreča in ujetnik pobegne. Bos in lačen se znajde sredi brezkončne zasnežene pokrajine. Na begu pred vojsko, ki uradno ne obstaja, se poda na dolgo popotovanje skozi divjo in neusmiljeno naravo, z zasledovalci nenehno za petami.
Nujno ubijanje je brezkompromisno delo veterana poljskega novega vala, ki se začne kot napet film pregona in konča kot abstraktna meditacija o golem boju za preživetje. Režiser nam omogoči, da za 83 minut zlezemo v kožo kolektivnega sovražnika (Vincent Gallo), pri tem pa se izogne kakršnemukoli političnemu ali moralnemu komentarju, film sleče do samega bistva in ustvari hipnotično filmsko vizijo o Človeku in Naravi.
iz prve roke
»Po filmu Štiri noči z Anno (Cztery noce z Anną) sem se poigraval z idejo, da bi posnel še en majhen film v gozdovih okoli svoje hiše na Poljskem. Potem pa nam je tako rekoč pred nos padla ta velika skrivnost o tajnih operacijah Cie. Bilo je kot nalašč za dramsko fantazijo, ki je nato postala film Nujno ubijanje. /…/ Film ni niti političen niti apolitičen in se ne postavlja na nikogaršnjo stran. /…/ Film ni komentar o Ameriki ali Afganistanu /…/. Zanimal me je pregon; misel, da je v vojni in takrat, ko gre za golo preživetje, vsak človek lahko tako napadalec kot žrtev. Nujno ubijanje je le skrajna pripoved o tem. /…/ V filmu so nedvomno vzorci in odmevi mainstream filmov akcije, a tu imamo lik, čigar dejanja bi težko pripisali junaku. Raziskati sem hotel brezobziren boj za preživetje, ne da bi pri tem umetno ustvarjal lik, za katerega bi gledalci navijali. Moj namen je bil zavreči običajne predstave o junaškem popotovanju in povedati zgodbo o nagonu po preživetju, borbi in ubijanju. /…/ Vse v tem filmu je tesno povezano z naravo. /…/ Pokrajina vzpostavi lik, njegovo težko situacijo, pokrajina pripoveduje zgodbo. Zaradi nje bi bil vsakršen dialog le pojasnjevalen. Pokrajina zadostuje. /…/ Rad si zamišljam, da se del filma, postavljen v zasneženo pokrajino, odvija v gozdu iz Grimmovih pravljic – le brez čarobnosti. /…/ To je pravzaprav potovanje skrajnega outsiderja proti eksistencialnemu nikamor.«
– Jerzy Skolimowski, režiser in koscenarist
portret avtorja
Korenine režiserja Jerzyja Skolimowskega (Varšava, 1938) segajo na začetek velike poljske povojne filmske renesanse. Njegov mentor Andrzej Wajda, s katerim je napisal scenarij za film Nedolžni čarovniki (Niewinni czarodzieje, 1960), ga je vpeljal v slovito filmsko šolo v Lodžu. Tam se je srečal z Romanom Polanskim in z njim napisal scenarij za film Nož v vodi (Nóż w wodzie, 1962). V šestdesetih je posnel serijo inovativnih nizkoproračunskih igranih filmov, v katerih je pogosto odigral tudi glavno vlogo. Kmalu se je uveljavil kot eden najbolj izvirnih glasov poljskega novega vala.
Po težavah s cenzuro je leta 1967 zapustil Poljsko ter se v naslednjih letih izkazal kot pomemben soustvarjalec evropskega povojnega umetniškega filma. Mednarodni uspeh mu je prinesel v Berlinu nagrajeni film Štart (Le Départ, 1967), komedija z Jean-Pierrom Léaudom.
Grozljivka Krik (The Shout) je bila na festivalu v Cannesu leta 1978 nagrajena z veliko nagrado žirije. Leta 1982 je posnel uspešno politično dramo Delo na črno (Moonlighting) z Jeremyjem Ironsom v glavni vlogi. Ladja-svetilnik (The Lightship, 1985) je prejela nagrado za režijo v Benetkah.
Na začetku devetdesetih se je odrekel filmskemu ustvarjanju in se posvetil predvsem slikarstvu. Sodeloval je na Beneškem bienalu in razstavljal širom Evrope in Združenih držav Amerike.
Kot igralec se je med drugim pojavil v Cronenbergovih Smrtnih obljubah (Eastern Promises, 2007). Po skoraj dvajsetletni odsotnosti se je na filmsko prizorišče vrnil leta 2008 s trilerjem Štiri noči z Anno (Cztery noce z Anną), meditativno študijo o osamljenosti in hrepenenju. Nujno ubijanje je zadnje poglavje v obsežni filmografiji Jerzyja Skolimowskega, ki vključuje več kot dvajset filmov. Njegova zgodnejša dela smo si lahko ogledali v okviru kinotečne retrospektive leta 1996, Štiri noči z Anno in Nujno ubijanje pa na LIFFu.
kritike
»Nujno ubijanje je aktualno, drzno in brezkompromisno delo, vizualna bravura, podana z elementarno filmsko govorico. Zgodbo o talibskem borcu /…/ Skolimowski poda praktično brez besed. Njegova nepopustljiva borba za preživetje, ki jo bije sredi tuje, hladne in v belino snega vkopane pokrajine, tako preraste v enega najveličastnejših filmskih bojev za svobodo.«
– Denis Valič, Pogledi
»Nujno ubijanje je boleč film; film, ki zapusti močan vtis. /…/ Izvrstna fotografija, izvrstna režija.«
– Quentin Tarantino, predsednik žirije 67. filmskega festivala v Benetkah
»Najboljši film leta.«
– Jack Nicholson
»Variacija filma Krajinski liki (Figures in a Landscape) Josepha Loseya iz leta 1969, a umeščen v specifični politični kontekst. /…/ Pičlih 83 minut čistega filma, z nekaj drznimi potezami poljskega nadrealizma.«
– Olaf Möller, Film Comment
»Akcijski film, ki premore inteligenco, izvirnost in eleganco.«
– Derek Malcolm, London Evening Standard
»Triler pregona, ki presega meje realizma in sije s srhljivo silo nočne more ali halucinacije. /…/ Film je na robu delirija: osupljiva metafizična drama.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Po vsej verjetnosti najbolj čudna stvar, kar jih je ta čudni filmar kdaj naredil. /…/ Dotakne se Mrtveca (Dead Man), Na nevarnih tleh (On Dangerous Ground) Nicholasa Raya in številnih vesternov. /…/ Zelo nenavaden film – tako za režiserja kot za igralca – in eno od redkih del, ki sem jih tu [na festivalu v Torontu] videl in za katera čutim, da si jih moram nujno ponovno ogledati.«
– Daniel Kasman, Notebook, MUBI
»Psihotična poezija /…/. Nepozabno; najmanj, kar lahko rečem.«
– Kate Muir, The Times
»Delo vizionarskega poguma, izjemne daljnovidnosti in redke etične integritete.«
– Celluloid Liberation Front, ‘Najboljši filmi leta 2011’, Senses of Cinema
»Nujno ubijanje je neusmiljen, temačno komičen film o preživetju, nabit s provokativnimi političnimi podtoni. Vincent Gallo poda najboljši nastop v svoji karieri /…/.«
– David Jenkins, Time Out
»Film Jerzyja Skolimowskega načrtno izključuje sociološko razsežnost Kratkega filma o ubijanju, a s svojim poigravanjem z žanrom in z realnostmi zunaj vidnega polja delo kljub temu ni daleč od ‘filma moralne tesnobe’ [Krzysztofa] Kieslowskega.«
– Tony Rayns, Sight & Sound
»Gre namreč za enega tistih filmov (ali literarnih del, saj je vseeno), v katerih se določena teza ali ideja postavi v središče pripovedi tako dominantno, da odrine velik del realnosti. Kar ne pomeni, da smo zaradi tega bistveno prikrajšani za suspenz.«
– Peter Kolšek, Delo
»Nujno ubijanje je triler o lovu na človeka, odlikuje pa ga zlasti njegov nenavadni tempo za delo tega podžanra. Tempo, ki je sam po sebi pomenljiv. Proti koncu namreč postaja vse počasnejši in vse tišji. Kljub temu, da je film na prvi pogled realističen, se vztrajno pomika na območje narealnega in simboličnega. Posut je s poetičnimi trenutki, čeprav je to poezija krutosti, ki se oklepa temnih tonov in tem, ponudi kot nasprotje le prazno belino zasnežene pokrajine. Nujno ubijanje je moreče delo od začetka do konca. Za vsakega cinefila pa dosežek kakršen je, vseeno predstavlja neizogiben izziv.«
– Tesa Drev, RA Slovenija
»A po drugi strani, tudi sam film, hladna, elementarna, ekonomična, minimalistična moralka, ki jo je posnel Jerzy Skolimowski, dobri stari poljski novovalovec, avtor mnogih klasik (Bariera, Štart, Deep End, Krik, Delo na črno), ga muči in trpinči (in mavža z non-stop stresi, šoki, pastmi, psi, helikopterji in šikanami – oh, in ženskami – tuje dežele), toda iz njega ne potegne ničesar. Ali bolje rečeno: Mohammed nam noče ničesar povedati. Po eni strani nam hoče reči, hej, itak si nimamo kaj povedati, po drugi strani pa se zdi, kot da hoče reči, hej, zakaj pričakujete, da bom govoril, če ste me pa spremenili – degradirali – v žival. Živali ne govorijo’ Toda Mohammed, bolj Camusov Tujec kot Rambo, se zelo dobro zlije z novim okoljem, prekleto dobro, nič slabše, kot bi se z njim zlil kak Evropejec, magari Poljak ali Slovenec – v resnici se s tem okoljem zlije tako dobro, kot da je tu doma.« ZA
– Marcel Štefančič jr., Mladina
»Šifre: film ni za rahločutne. Lahko govorite, da govori o srečanju kultur – kulturnem šoku. Lahko rečete, da pokaže, kako je jezik odveč. ‘Perspektiva drugih’ postane perspektiva nas, okleščenih besed. Kljub pomanjkanju ‘prekompleksne akcijske zgodbe’ je izredno napet in nepredvidljiv. Izjemna fotografija. Ne iščite preprostih nasprotij med všečnimi in nevšečnimi liki – ne iščite preprostih političnih razlag. In morda boste našli surov, prečiščen film, zgodbo, izklesano kot diamant.«
– Peter Zupanc, Primorske novice
»Čeprav Nujno ubijanje morda res ni popolno delo,/../, nas s svojo formalno drznostjo, aktualnostjo in kritično ostrino, nenazadnje pa tudi z neko univerzalnostjo in skoraj metafizično razsežnostjo, preprosto prepriča.
– Denis Valič, Pogledi