»Ženska se ne rodiš, ženska postaneš.« – Simone de Beauvoir
zgodba
Claire po smrti najboljše prijateljice Laure pade v globoko depresijo. Ko nekega dne z obiskom preseneti Laurinega moža, odkrije Davidovo šokantno skrivnost, ki bo povsem spremenila njuni življenji.
François Ozon se po nizu nedavnih uspešnic (V hiši, Mlada in lepa) v svobodni priredbi kratke zgodbe britanske kraljice kriminalk Ruth Rendell ponovno loteva človekovih skrivnih strasti in transgresij ter vprašanj identitete, drugačnosti in predsodkov.
iz prve roke
»Film je svobodna priredba kratke zgodbe Ruth Rendell, ki po tonu spominja na televizijsko serijo Alfred Hitchcock predstavlja. Govori o ženski, ki spozna, da se mož njene prijateljice na skrivnem preoblači v žensko. Moški postane njena prijateljica, ko pa ji izpove ljubezen in se hoče z njo ljubiti, ga ženska umori. /…/ zgodba se mi je vtisnila v spomin in me preganjala vrsto let. Spoznal sem, da se v večini filmov o transvestizmu, ki so mi všeč, liki ne preoblačijo iz osebnega vzgiba, pač pa zaradi zunanje prisile: v filmu Nekateri so za vroče se glasbenika preoblečeta v ženski, da bi ubežala mafiji; brezposelni igralec se prelevi v igralko, da bi dobil vlogo v Tootsie; obubožana pevka postane igralec v filmu Victor Victoria. Zunanje okoliščine so gledalcem omogočile, da so se poistovetili z liki in uživali v transvestizmu brez občutkov krivde in nelagodja. Billy Wilder je bil zame odločilna referenca. S to razliko, da ima v moji zgodbi protagonist globoko željo po preoblačenju, še preden to tudi stori. /…/
Transvestizem ni predmet tega filma, pač pa način, kako spregovoriti o drugačnosti in predsodkih. Ti so postali bolj ponotranjeni kot pri [Douglasu] Sirku, saj so se časi in družba spremenili: čeprav pripadata katoliškemu meščanskemu miljeju, sta Davidova tast in tašča precej strpna – dokler je vse varno skrito! Film preiskuje fantazije, ki jih gledalec deli ali pa ne. Kakorkoli že, bistveno je, da vidimo, kako vsak lik sprejme drugačnost drugega in odkrije lastno identiteto, onkraj spola, onkraj moškosti in ženskosti … Na koncu izvornega scenarija je Claire v offu ironično citirala sloviti izrek Simone de Beauvoir: ‘Ženska se ne rodiš, ženska postaneš.’ Poleg tega sem želel resnično privzeti formo melodrame, privesti ljubezensko zgodbo karseda daleč, ne da bi pri tem izgubil čustveni suspenz zgodbe Ruth Rendell; skrivni telefonski klici, tajna snidenja, srečanje v garaži itd. Toda tu se napetost ne poraja iz zunanjega sveta, pač pa iz medsebojne dinamike likov. Kdaj bosta spoznala, da se privlačita, in nehala zanikati svoja čustva? Claire in David-Virginia nočeta videti, da sta zaljubljena, ker podlegata družbenim in družinskim pritiskom, toda na koncu je želja vendarle močnejša.«
– François Ozon, režiser in scenarist
portret avtorja
François Ozon (1967, Pariz) je diplomiral iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Film razume kot kompleksno in zahtevno umetnost, s svojimi zgodbami pa vztrajno in pogumno kuka v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo pogosto. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki jim niso tuje občutljive tematike, npr. incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, pa tudi poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali njegovo tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000), muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002), kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003), duhovit in dramatičen eksces magičnega realizma Ricky (2009), bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010), diabolično komedijo o čarih in skušnjavah pripovedovanja zgodb V hiši (Dans la maison, 2012) ter nazadnje film Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013).
kritike
»Zapeljiva detektivska fikcija britanske pisateljice Ruth Rendell se je izkazala za izjemno prikladen vir številnih evropskih filmarjev onkraj Britanije, med njimi Clauda Chabrola v Ceremoniji (La cérémonie) in Družici (La demoiselle d’honneur), Clauda Millerja v Betty Fisher et autres histoires in Pedra Almodóvarja v filmu Živo meso (Carne trémula). Ozon se temu spisku pridružuje z Novo prijateljico/…/, sladokusno variacijo motivov preobrazbe, poželenja in spolnosti, ki prepleta potencirano čustvovanje melodrame z nabritim humorjem in prefinjenim podtonom hitchcockokovskega suspenza. Ozon si je zgradil kariero z odstiranjem hladne maske sodobne francoske buržoazije, da bi razkril vse prevare, fetiše, transgresije in skrita hrepenenja, ki tlijo pod njenim površjem. /…/ V primerjavi z zgodbo Ruth Rendell, katere razplet je srhljivo dokončen, je Ozonova svobodna priredba subverzivna, a njen ton je hkrati igriv in celo nežen.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Pridih hitchcockovske grožnje in osvobojene spolne perverzije niso za Françoisa Ozona nič novega, toda francoski mojster razpoke na meščanski fasadi svojih likov redko secira tako prefinjeno in slastno kot v filmu Nova prijateljica. Mojstrsko začrtan psihološki triler o ženski, ki odkrije, da ima mož njene pokojne prijateljice najbolj nenavadno skrivnost, je nasladna zabava, ki prav toliko preseneti z nenehno spreminjajočo se dinamiko želje kot s počasi naraščajočo čustveno močjo /…/. /…/ Tudi ko zavije na mučne in malodane nesmiselne stranpoti, Ozon ohranja svojo vražjo duhovitost, nalezljivo igrivost in temeljno naklonjenost svojim likom, vključno s tistimi, ki morda res obstajajo samo v teoriji (tako kot Laura in Virginia), pa vendar ne pustijo, da bi jih utišali.«
– Justin Chang, Variety
»Ozonova psihoseksualna komedija se s freudovsko igrivostjo smuka med kipečo hollywoodsko melodramo, zategnjeno angleško intrigo, razuzdano galsko romanco in ekstatično almodóvarsko študijo. Duris je ravno prav raztresen za moškega, ki mora svojemu otroku postati ‘hkrati oče in mati’, kar v njem prebudi spečo željo, da bi zlezel v kaj bolj (ne)udobnega. Toda vse oči so uperjene v Anaïs Demoustier. Njen pegasti obraz izriše vsak nihljaj Clairinega muhastega razpoloženja, ko se ljubezen spreminja v ljubosumje, zaljubljenost in osupljivo samospoznanje. Poklon Hitchcockovi Vrtoglavici in Premingerjevi Lauri je očiten, toda prizor, v katerem Bruno Pérard v vlogi Eve Carlton prepeva šlager Nicole Croisille Une Femme Avec Toi, se izkaže za sublimno odločilen moment.«
– Mark Kermode, The Observer
»Film režiserja Françoisa Ozona, posnet po 15-stranski zgodbi Ruth Rendell, preveva sijajen občutek mrazeče napetosti (na trenutke sem pričakovala, da bo kateri od likov končal s sekiro v hrbtu). Posebna odlika filma je v tem, da ima resnično kaj povedati o spolu in spolnosti (o ženskah, moških, homoseksualnosti, heteroseksualnosti in vsem, kar je vmes – to so zapletene reči).«
– Cath Clarke, Time Out London
»Režija je brezhibna – prijateljstvo med Claire in Lauro je orisano briljantno –, toda še bolj navdušujoče je razpoloženje filma, ki niha med komičnim, melodramskim in zloveščim tonom, preden se izteče v zasluženo veder konec.«
– Ian Freer, Empire
»Ozon se tematike loti z gotovostjo in taktom, kot vselej. V njegovih rokah so vsi ti liki videti tako rekoč normalni, in če je v njegovem pogledu zaslediti kanček sarkazma, se nad tem nihče ne bo zgražal – konec koncev je to ljubezenska zgodba za sodobne čase in del njenega šarma je prav zmedenost glede lastne spolne identitete.«
– Dan Fainaru, Screen Daily
»François Ozon kot sanjsko duhovit gost pripoveduje omizju najbolj začinjene zgodbe. Njegovi scenariji so polni poželenj, hrepenenj in prekršenih tabujev, ki jih avtor oživlja z vso preciznostjo in stilom.«
– MFF Toronto
»Ozon se tako še enkrat izkaže kot izvrsten pripovednik, ki obvlada razvijanje zgodb v nadvse raznovrstnih formalnih, žanrskih okvirih, in z raznolikimi tematskimi zastavki. Ob tem pa tudi kot specializirani psihoterapevt za (francoski) malomeščanski živelj.«
– Denis Valič, Pogledi