zgodba
Po štiridesetih letih se Felice vrne v rodni Neapelj, da bi obiskal ostarelo mater, ki jo je v najstniških letih v naglici zapustil. Zaradi dolgoletnega bivanja v Egiptu se v nekoč domačem okrožju Sanità počuti kot tujec. Medtem ko se sprehaja po ulicah svoje stare soseske, ga preplavljajo spomini na mladostna leta, ki jih je preživel v družbi najboljšega prijatelja Oresta. Toda nostalgične občutke počasi zasenči temna skrivnost, ki si jo z Orestom delita …
iz prve roke
»Zgodba izvira iz črne kronike, vendar sem želel zaviti drugam, k skrivnostnemu občutku, ki ga je bilo treba poiskati med samim snemanjem. Navdušila me je ideja, da filma ne bi postavil v mesto, ampak v četrt; kot bi šlo za partijo šaha. V Nostalgiji zato ne vidimo ene same ulice, hiše ali človeka, ki ne bi pripadal okrožju Sanità, od morja odmaknjeni neapeljski enklavi. Ta soseska pogoltne vse: oddaljena leta, o katerih pripoveduje film, Bližnji vzhod, kjer se je protagonist nazadnje ustalil, sanje, izzive, krivdo … Igralce in ekipo sem povabil, naj se v četrt potopijo kot v nekakšen labirint in naj se ne bojijo, da bi se izgubili. S kamero na rami smo se podali na ulice, kot bi šlo za dokumentarec, snemajoč srečanje za srečanjem, življenje za življenjem, zgodbo za zgodbo. Ko smo posneli zadnji prizor, smo se začeli spraševati, kakšen je pomen vsega skupaj, toda nismo ga našli. Morda ga sploh ni, morda ga nikoli ni bilo. Ostaja labirint in ostaja nostalgija – usodi mnogih, morda vseh nas.«
– Mario Martone
kritike
»Potovanje Maria Martoneja v srce Neaplja se nadaljuje. /…/ Režiser se vrne v eno najbolj ikoničnih in težavnih mestnih četrti: v sosesko Sanità, zgrajeno v dolini, ki so jo od časa starih Grkov uporabljali kot grobišče. Ni torej naključje, da je Nostalgija, posneta po istoimenskem romanu Ermanna Ree, zgodba o duhovih; sanjsko popotovanje, v katerem Camorra služi kot ozadje za protagonistovo introspekcijo in raziskovanje lastne preteklosti. /…/ V režiserjev rodni Neapelj se potopimo s pomočjo igralcev Pierfrancesca Favina in Tommasa Ragna, ki sicer nista Neapeljčana, a tako velik talent premaga vse geografske pomisleke.«
– Alberto Crespi, La Repubblica
»Nostalgija se ponaša s čudovito fotografijo in izjemno igro Pierfrancesca Favina. Film preizprašuje pojem ‘nostalgije’, zapisane v naslovu: ne gre le za to, da je nostalgija varljiva ali da preteklost ni bila tako čudovita, kot je videti skozi rožnata očala. Gre za to, da preteklost in sedanjost sploh ne obstajata. Neapelj nekoč in Neapelj danes sta isti kraj – Felicejevi strahovi in ljubezni pa nikoli niso zares izginili ali se kaj dosti spremenili. Močan, globoko občuten in dragocen film.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Nostalgija je film o zločinu in minevanju časa, prežet z globoko intimnostjo in občutkom osamljenosti, ob katerih gledalca zmrazi pri duši in ki ju v tem žanru nismo videli vse od filma Bilo je nekoč v Ameriki Sergia Leoneja. To je veliko več kot zgodba o vrnitvi izgubljenega sina v mesto, ki se ni in se nikoli ne bo spremenilo, ali pa o ponovnem srečanju dveh prijateljev, ki sta se znašla na nasprotnih straneh zakona. (Ali je film sploh lahko bolj noir? Če dodamo še duhovnika, ki je prijatelja poznal kot otroka, dobimo gangstersko melodramo iz studia Warner s Cagneyjem, Bogartom ali Tracyjem). Film Maria Martoneja je kronika bolečine, ki te prevzame, ko prenehaš ljubiti: mater, prijatelja, mesto, državo ali samega sebe. To je Potovanje v Italijo, ki ga je leta 1954 prav tako v Neaplju posnel Roberto Rossellini, medtem ko je njegov zakon z Ingrid Bergman razpadal, tako kot tisti med njo in Georgeom Sandersom v fikciji. Fantomski sprehod skozi sedanjost, enako nemo – če ne še bolj – kot prebliski včerajšnjega dne, ki jim režiser nadene format starih super-8 posnetkov; nostalgične snovi, iz katere je narejena smrt.«
– Fausto Fernández, Fotogramas
»/…/ prevzemajoča, počasi tleča zgodba mojstrsko vijuga proti razpletu, ki je ravno tako nujen kot neizogiben. To je ganljivo popotovanje, prepojeno z žalostjo, obžalovanjem, upanjem in morda usodnim odmerkom naivnosti. /…/ V Neaplju rojeni Martone, tudi izvrsten gledališki in operni režiser, /…/ slika realističen, na prvi pogled stereotipen, a neobičajno intimen portret starodavnega mesta, ki pogosto deluje kot eden od likov. /…/ Če se zaradi nostalgije običajno spomnimo bolj prijazne in sanjave različice preteklosti, pa nas bo po ogledu tega vznemirljivega in sugestivnega filma morda začelo preganjati vprašanje, kaj se je v resnici zgodilo.«
– Gary Goldstein, Los Angeles Times
»Martone /…/ iz sijajnega posthumno izdanega romana Ermanna Ree ustvari filmski blodnjak, zajet iz življenja in dobesedno prepisan na telesa ter ulice tega mesta v mestu. /…/ Spomnimo se tudi na mojstrsko uporabo prostorov, ulic, detajlov, fasad in stopnišč, s katerimi Martone izriše labirint, ki na koncu ni več Neapelj, ni Sanità, ampak Escherjeva slika, trompe l’oeil. Miselni prostor, kjer lahko vsak od nas verjame, da je našel samega sebe, le da bi se nato še bolj izgubil.«
– Fabio Ferzetti, L’Espresso
»Uvodna sekvenca odlično pokaže, kaj pričujoči film počne /…/: podob ne uporablja le zato, da bi nam nekaj pokazal, ampak da bi v nas vzbudil določen občutek – nam omogočil začutiti neko specifično, čustveno zaznamovano perspektivo. /…/ Neapelj je skozi režiserjeve oči takšen, kakršnega smo le redko priložnost videti. To je kraj, kjer večina ljudi preprosto živi, namesto da bi se streljali med seboj (čeprav se dogaja tudi to), in kjer je mogoče najti povezanost in toplino.«
– Elena Lazic, The Playlist
»Nostalgija je bila le redko videti bolj nesentimentalna in zahrbtna kot v novem istoimenskem filmu Maria Martoneja. Italijanski režiser platno preplavi s svojim prekipevajočim, hrupnim in neukrotljivim rodnim Neapljem, pripovedujoč zgodbo o moškem, ki je mesto zapustil kot najstnik, a ga štirideset let pozneje spet potegne v svoj zlovešči objem. /…/ Potop v to specifično urbano okolje je navdušujoč: gledalec lahko tako rekoč voha odprte tržnice, smeti, razpadajoče stavbe, izpušne pline, tu in tam pa tudi čistejši zrak cerkva.«
– Todd McCarthy, Deadline