Nosferatu Nosferatu – Phantom der Nacht

iz prve roke
»V tistem času sem čutil močno potrebo, da kot filmski ustvarjalec najdem svoje korenine. Odločil sem se osredotočiti na Murnauovo mojstrovino, dobro vedoč, da je izvirnik nemogoče preseči. Ni šlo za nostalgijo ali poskus posnemanja določene filmske tradicije. Želel sem se le pokloniti herojskemu obdobju nemške kinematografije, ki nam je leta 1922 podarilo film Nosferatu – simfonija groze. Številni pripadniki moje generacije so imeli do Murnaua in njegovih sodobnikov podoben odnos: film kot legitimna kultura. /…/
Zdi se, da je Murnau v svoji različici slutil, kaj se bo nekaj let pozneje zgodilo v Nemčiji – film je delo vizionarskega umetnika, ki je čutil bližajočo se resnično grozo, četudi je ni znal natančno opredeliti. Gre za nekakšno svarilo, s podganami kot prispodobo za nacistično kugo, ki bo kmalu preplavila Nemčijo. Legenda o vampirjih bolj cveti ob zunanji grožnji, zato ni presenetljivo, da žanr nikoli ni zamrl. /…/
Najbrž bi zgodbo o vampirju lahko posnel, tudi če Murnauov film ne bi nikoli obstajal. A šlo je za to, da njegovemu Nosferatuju – imenoval ga je grof Orlok – izkažem spoštovanje, pri čemer sem ga enkrat ali dvakrat skušal celo dobesedno citirati. /…/
Čeprav sam nikoli nisem zares razmišljal z vidika žanrov, mi je bilo jasno, da moraš pri ustvarjanju filma, kot je Nosferatu, razumeti osnovna načela vampirskega žanra, šele nato jih lahko preoblikuješ in razviješ. /…/ Žanr zame pomeni intenzivno, skorajda sanjsko stilizacijo, vampirski mit pa se mi zdi eden najbogatejših in najplodnejših. Podobe, ki jih izročilo vsebuje, presegajo naše običajne izkušnje filmskih gledalcev; tu so fantazija, halucinacije, sanje in nočne more, vizije in strah. Čeprav moj Nosferatu temelji na Murnauovem filmu, o njem nikoli nisem razmišljal kot o priredbi. Ima lastno pot, lastno dušo in stoji na lastnih nogah. Nisem skušal na novo napisati Hamleta. Všeč mi je, kar je rekla Lotte Eisner: da Murnauov film ni bil prirejen, ampak na novo rojen. Tudi Carl Dreyer in Robert Bresson sta posnela vsak svoj film o Ivani Orleanski, pa eden gotovo ni priredba drugega. Moj Nosferatu ima drugačno ozadje in nekoliko drugačno zgodbo. /…/
Vampirske zgodbe v svojem bistvu govorijo o samoti. V popularni kulturi se pojavljajo v obdobjih nemira, kar je morda razlog, zakaj se je zanimanje zanje v zadnjem času znova povečalo. /…/ V Murnauovem filmu je stvor strašljiv, saj nima duše in je videti kot insekt, vampir v interpretaciji Kinskega pa doživlja pravo eksistencialno tesnobo. Počlovečiti sem ga skušal tako, da sem ga prikazal kot trpeče, žalostno in osamljeno bitje, ki obupano hrepeni po ljubezni. Želel sem mu vdahniti človeško trpljenje, pristno hrepenenje po ljubezni in – kar je zelo pomembno – temeljno lastnost človeških bitij: umrljivost. ‘Kruto je, če ne moreš umreti,’ pravi. Zelo trpi zaradi osamljenosti in nezmožnosti, da bi se pridružil ostalemu človeštvu; muči ga globok strah, da bo za vselej ostal nemrtev. /…/ Kinski je znal čudovito izraziti skrajni užitek ob pitju Lucyjine krvi; spominja na pravkar nahranjenega otroka. In ko vstopi v njeno spalnico, jasno začutimo seksualni naboj. Ko zasadi zobe v njen vrat, Lucy spremeni izraz na obrazu in skorajda nežno se ga oprime. Zaradi nje vampir Kinskega postane erotičen lik. Kinski je hotel med svojim prizorom umiranja kričati, a sem mu rekel: ‘Vdihni! Posrkaj vase smrt in bolečino. Vdihni svetlobo, ki te ubija.’ Samo prisluhnite njegovemu sopenju, ko bitje ugaša … /…/ Čeprav film traja skoraj dve uri, Kinski pa se v njem pojavi le za sedemnajst minut, njegov vampir obvladuje vsak prizor. Najlepši kompliment, ki mu ga lahko izrečem, je, da vzdušje zle usode, groze in strahu čutimo tudi takrat, ko ga sploh ni na platnu. Vse v filmu je usmerjeno v teh sedemnajst minut. Vampirja, kakršen je Kinski, ne bomo videli nikoli več.«
– Werner Herzog