zgodba
Dokumentarec nas popelje v običajno skriti svet duševno drugačnih posameznikov, ki jih je družba izločila in spremenila v paciente v procesu farmakološkega zdravljenja. Skozi skrbno zabeležene trenutke dveh življenj se poraja vprašanje, kdo je tu pravzaprav nor. Posebna omemba na festivalu ZagrebDox in vesna za posebne dosežke v Portorožu.
iz prve roke
»Spoznal sem posameznike, ki so se tedensko srečevali na skupinski terapiji. /…/ Strašljivo je bilo ugotoviti, da jim zdravila in medicinska obravnava ne pomagajo, saj v večini primerov iščejo predvsem sočutje in razumevanje. Ti ljudje se nimajo za duševno bolne, temveč za duševno raznolike, in dlje ko sem bil v stiku z njimi, bolj sem spoznaval, da to drži. Ob materi, ki so ji diagnosticirali duševno motnjo, in z udeležbo na skupinskih terapijah sem spoznal, da so te osebe toliko bolj rahločutne in ranljive, po drugi strani pa neverjetno srčne in iskrene. Maji in Mladenu, našima protagonistoma, je bila všeč zamisel, da bi se snemala in odkrito razkrila svoj boj, ne le s sistemom, ampak tudi z lastnimi strahovi. Prejela sta majhne kamere in zabeležila video dnevnik zanju pomembnih trenutkov iz svoje okolice. Nemalo teh dogodkov je pretresljivo intimnih. Naslednja tri leta sem ju opazoval in rezultat je participativen observacijski dokumentarec s srečnim koncem. Toda bolj kot karkoli sem želel pokazati, da je iz naših malomeščanskih predsodkov o norosti in duševnih motnjah včasih mogoče najti izhod.«
– Damian Nenadić
portret avtorja
Damian Nenadić se je rodil leta 1979 v Zagrebu, kjer je diplomiral iz filmske in televizijske fotografije na Akademiji za dramsko umetnost in iz biologije na Filozofski fakulteti. Nato je vrsto let delal kot veterinarski trener z opicami in morskimi levi v živalskem vrtu ter sodeloval v projektih reševanja in varovanja živali na Portugalskem, v Španiji, Franciji in na Hrvaškem. Trenutno dela kot samostojni fotograf, direktor fotografije in glasbeni video režiser. Pred Norimi dnevi je v sorežiji s Sandro Bastašić posnel kratek dokumentarni film Umetnik na dopustu (2015).
kritike
»/…/ končni rezultat je surov in ganljiv film ter v marsikaterem pogledu izkušnja, ki nam odpre oči. /…/ Nori dnevi sprva delujejo skoraj kot amaterski video projekt /…/, dokler ne spoznamo, da gre za klic na pomoč, poskus ozaveščenja in družbeno kritiko.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Nori dnevi nas malodane prestrašijo s filmskim ugibanjem, ali se za duševno obolelostjo morda ne skrivajo zgolj neskončna ranljivost življenja, človeška nemoč in sovražni demoni, ki krožijo med nami. Film brez moraliziranja odpira mučna vprašanja, kako se na duševne stiske odzovemo mi, kako reagira sistem, medicina, farmacija. Zaradi premišljene, čeprav zgolj navidezne odsotnosti avtorja ostane samo iskren, do surovosti prepričljiv dokument, ki na gledalca deluje skoraj fizično.«
– utemeljitev vesne za posebne dosežke, FSF
»Nenadić se izogne senzacionalističnemu izkoriščanju, ko kamero izroči svojima protagonistoma in jima tako preda nadzor nad tem, kaj bi rada pokazala. /…/ Filmska umetnost se razkrije kot del dragocenega terapevtskega popotovanja in radikalna potrditev pomena človeške različnosti.«
– Carmen Gray, Modern Times Review
»Nenavadni spoj ‘domačega videa’ in zelo resne sociološke študije se ozre tudi v slovenski Muzej norosti na Tratah in dramatično prikaže soočenje junakinje z grobom njene matere.«
– Nenad Polimac, Jutarnji list
»/…/ svojevrsten /…/ anti-psihiatrični manifest.«
– Damir Radić, Novosti
»Film, ki se začne kot intimen dvojni portret ‘norosti’, tako na koncu izzveni v antipsihiatrični manifest, ki sproža razpravo o učinkovitosti metod, s katerimi medicina danes pristopa k duševno drugačnim. Pri tem se dosledno izogiba eksploatacijskemu senzacionalizmu in prek subtilnih prizorov zlagoma gradi svoj poziv k drugačnemu pogledu na duševno bolne, ki morda bolj kot zdravila potrebujejo več človeškega razumevanja in boljšo integracijo v skupnost.«
– Špela Barlič, Večer