zgodba
Ponoči najdejo ob ljubljanski vpadnici znanega odvetnika, ki napol zavesten leži na pločniku, po telesu pa ima številne pasje ugrize. Medtem ko se zdravniki v Kliničnem centru borijo za odvetnikovo življenje, se njegova žena sooča s šokom in svojimi najglobljimi strahovi. V tej noči bo prekršila vse moralne vrednote, ki jih v življenju zagovarja.
Damjan Kozole (Rezervni deli, Slovenka) poišče navdih v aferi, ki je pred leti polnila naslovnice slovenskih tabloidov, da bi povedal univerzalno zgodbo o vplivu medijev in javnega mnenja na naše življenje. Nagrada za najboljšo režijo v Karlovih Varih.
iz prve roke
»To je film o družbi, v kateri je gonilna sila strah. Ne ponuja enostavnih rešitev, govori o tem, kako so naša življenja krhka in kako je vse povezano. Govori o tem, da živimo v družbi, v kateri se nikoli nič ne razjasni. Govori tudi o tem, da se nekaterih ran ne da zaceliti. Ker ljudje grizemo huje kot psi.«
– Damjan Kozole
portret avtorja
Damjan Kozole se je rodil leta 1964 v Brežicah. Njegovi filmi so prejeli številne nagrade in nominacije. Rezervni deli so bili leta 2003 nominirani za berlinskega zlatega medveda, revija Sight & Sound pa ga je leta 2008 uvrstila med deset najpomembnejših filmov nove Evrope. Slovenka je bila prikazana na več kot sto festivalih in je najbolj prodajan slovenski film. Damjan Kozole je član Evropske filmske akademije in dobitnik Župančičeve nagrade, ki jo mesto Ljubljana podeljuje za izjemne dosežke v umetnosti in kulturi. Je avtor (režiser in scenarist) celovečernih igranih filmov Usodni telefon (1987), Remington (1988), Stereotip (1997), Porno film (2000), Rezervni deli (2003), Delo osvobaja (2005), Za vedno (2008) in Slovenka (2009) ter dokumentarnih celovečercev Rojevanje Leara (1993) in Dolge počitnice (2012). Na letošnjem Festivalu slovenskega filma je poleg štirih nagrad za Nočno življenje prejel tudi nagrado za najboljši dokumentarec za film Meje.
kritike
»Nočno življenje /…/ je Kozoletov doslej režijsko najbolj dovršen film, obenem pa film, ki logično sledi avtorjevemu dosedanjemu opusu. /…/ Vprašanj, ki se zastavljajo gledalcu, ki bi želel sestaviti konsistentno zgodbo, je /…/ več, a Kozoletov namen očitno ni bil, da nanje odgovarja, ampak da gledalca ravno s sosledico posameznih dogodkov, ki se, ko jih skušamo logično sestaviti, vedno znova podrejo, ves čas spodnaša v njegovih pričakovanjih in mu spodmika varno in racionalno razlago. Kot bi želel sugerirati, da živimo v zapletenem in predvsem kaotičnem svetu, v katerem je življenje posameznika postalo scela neobvladljivo, pa če še tako mislimo, da lahko s svojimi odločitvami in dejanji vplivamo nanj.«
– Ženja Leiler, Delo
»Prepričljiv nastop glavne igralke Pie Zemljič v vlogi zaskrbljene, pretresene žene ter skrbno nadzorovana mešanica skrivnostnosti in moralnih dilem naredita Nočno življenje izredno privlačno in dostopno /…/. Izčiščena fotografija Miladina Čolakovića postavi film v cono somraka: med prazne bolnišnične hodnike in zapuščene ceste, kjer se – medtem ko mesto spi – v temi noči dogajajo mračne reči. Vizualna podoba in scenarij vneseta v zgodbo senzibilnost filma noir, v katerem vsak posamezni pripetljaj preraste v simbol modernega sveta, kjer je umor nekaj ravno tako preprostega kot objava tweeta ali posodobitev Facebookovega profila. /…/ Film bi se lahko izkazal tudi kot idealno izhodišče za remake v angleškem jeziku. Izvrstna priložnost za Julianne Moore morda?«
– Allan Hunter, Screen Daily
»Nočno življenje postavi v ospredje Zemljičevo, katere skoraj brezbesedna interpretacija je minimalistična mojstrovina čustvene intenzivnosti, ki nam pod masko hladne prisebnosti vseskozi daje slutiti seizmične tresljaje tesnobe. /…/ Za njo pa direktor fotografije Miladin Čolaković niza noirovske podobe hladno modrih bolnišničnih hodnikov in zapuščenih nočnih ulic. Zamislite si Edwarda Hopperja z digitalno kamero.«
– Stephen Dalton, The Hollywood Reporter
»Zarote, ki jih ne vidimo, so najbolj zastrašujoče, in prav prisotnost nevidnih sovražnikov prežema slovenski triler Nočno življenje z nenehnim občutkom groze. Režiser Damjan Kozole morda ne dosega moči filmov, ki so nedavno izšli iz romunskega novega vala – med gledanjem sta mi prihajala na misel tako Smrt gospoda Lăzărescuja kot Policijski, pridevnik –, a skupaj z montažerjema Jurijem Moškonom in Ivom Trajkovom poskrbi, da je zgodba ves čas napeta.«
– Alonso Duralde, The Wrap
»To ni film o določenih ljudeh niti film o določeni vrsti dogodka. Gre za pomenljiv primer tega, kako se lahko pravni sistem in javni prostor v sodobni evropski družbi obrneta proti posamezniku. /…/ Kozole je ustvaril film, ki gledalcu pusti, da si postavlja prava vprašanja o lastnem položaju v družbi in mu – kar je morda še pomembnejše – ponudi priložnost, da odkrije, kakšna čustva ta vzbuja v njem. Čeprav neprijetna, so to zelo konkretna čustva, ki nam povedo ogromno o našem okolju in o nas samih.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Kozole /…/ ustvari ozračje tesnobe, ki je tako gosto, da se zdi skoraj otipljivo.«
– Alissa Simon, Variety
»Režiser, ki svoj navdih najde v dehumanizirani družbi, njenih zlaganih podobah in senzacionalizmu, se od tega oddalji in se osredotoči na intimen portret osebe, ki je sama produkt te družbe. Z minimalističnim pristopom dovoli gledalcu, da lik razume v vseh njegovih razsežnostih in etičnih dilemah.«
– utemeljitev nagrade za najboljšo režijo, FSF, Portorož
»In Nočno življenje je prav film o tem: o strahu pred mediji, pred medijskim linčem, pred tem, kar s človekom naredijo mediji. /…/ “Ljudje grizejo bolj kot psi,” pravi Lea, zato niti ne preseneča, da ima v Sloveniji toliko ljudi raje pse kot ljudi. V Nočnem življenju medijev ne vidite – vidite le strah pred mediji in njihovimi gosti, spletnimi forumi. Tudi Slovenije ne vidite – ulice, trgi in parkirišča so distopično prazni. Vidite le strah pred Slovenijo. Strah pred morbidno deželo, ki je voljna vsakega in vsakogar vreči psom.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina