Zarota je teatralizirala stranske učinke socializma, v noč socializma, v njegov notranji mrak, pa se je že tri leta prej kontroverzno potopil Mirko Grobler – z Nočnim izletom. Marko (Primož Rode) in Vera (Špela Rozin) se ljubita, toda med njiju se postavi socialistični patriarhat: Marko ukrade avto, s katerim potem ponesreči povozi njenega očeta (Janez Škof). Zavrta in nesrečna Vera pa se na dekadentnem hausbalu, na katerem skupina mladcev in mladenk, socialističnih upornikov proti družbenim normam, tekmuje v igri, kdo si upa dlje, prelevi v orgiastično nimfeto. Kombinacija »sladkega življenja«, pop ekstremizma, novovalovskega fatalizma in ironične, didaktične moralke, v kateri se Špela Rozin po spoznanju, da svojemu fantu ne pomeni nič več kot ostale ženske, iz nekake plešoče gospodinje prelevi v žensko, ki predstavlja klimaks vsakega partyja – po stopnicah se spusti v kombineži, si izzivalno sleče nogavice, odvrže kombinežo, se zavrti v modrčku in na koncu celo pusti, da ji firer orgije ta modrček tudi odpne. Špela Rozin je v nasprotju z »deviško« in »čisto« Metko Gabrijelčič imela tudi telo, namenjeno izključno zabavi, a bog pomagaj tistemu, ki se ga dotakne – Tone Slodnjak se ga in pade kot pokošen. Grobler je umrl naslednje leto.
Nočni izlet je bil Vibin dekadentni odgovor na Triglavov dekadentni Ples v dežju, oba pa sta prišla v prelomnem času svetovne kinematografije, v dobi filmske odločnosti, radikalnosti, šokantnosti in sprememb, v času, ko je staro odhajalo in prihajalo novo – v času filmov Psiho, Smrt v očeh, Avantura, Mrk, Noč, Hirošima, ljubezen moja, Do zadnjega diha, Angel uničenja, Sence, Rocco in njegovi bratje, Osem in pol, Lani v Marienbadu, La dolce vita.
Nočni izlet, La dolce vita po slovensko, je imel vse, kar potrebuje film, ki hoče biti škandalozen: dekadenten house party, pikantno orgijo, morbidno malaise nove generacije, socialnih debitantov, diletantov in hipohondrov, ki se niso nikoli borili za življenje, ples do jutra in striptiz. Špela Rozin je bila selling point tega filma – kot striptiz Nadie (Nadia Gray), ki ga skuša v filmu La dolce vita odisejski Marcello (Marcello Mastroianni) podaljšati v orgijo, ali pa kot senzualno poplesavanje Anite Ekberg v fontani di Trevi. Nočni izlet je pokazal socializem, ki je obvisel – kot skulptura Jezusa Kristusa, ki na začetku filma La dolce vita visi s helikopterja. Bog, ki je verjetno ustvaril Anito Ekberg, je zapustil Italijo – socializem je zapustil Slovenijo.
Marcello je prikazan kot človek, ki je izgubil vero – junaki Nočnega izleta, preplehki, da bi bili lahko resnično osamljeni (seksajo le zato, da bi koga ponižali), so prav tako predstavljeni kot ljudje, ki so izgubili vero: vero v socializem. Socializem jih vse bolj dolgočasi. In dolgčas jih duši – kot junake Avanture, Mrka in Noči. Grobler je bil odisejski paparazzo nove socialistične praznine, odtujenosti, razpada, deziluzije, dehumanizacije, depresivne modernosti, hladne, ledene, marienbadske atmosfere, moralne hipohondrije.
Spisek držav, ki so tedaj kupile Nočni izlet, je impresiven: Iran, Irak, Sirija, Združene arabske republike, Alžirija in Egipt – celo Vzhodna Nemčija. Špela Rozin jih je sezula! Ni pa sezula slovenskih filmarjev. Kariero je potem naredila v Italiji (filmi, fotoromani, reklame via brata Taviani), med drugim pa je nastopila tudi v filmu Nemirni, ki ga je leta 1967 režiral Kokan Rakonjac in ki je bil, kot pravi Nenad Polimac (Poklon Špeli Rozin, 2012), »skoraj dobesedna kopija Nočnega izleta«. In da bi bila kopija res dobesedna, ji je bilo spet ime Vera. Špela Rozin je bila Nenavadno dekle in »nenavadno dekle«, toda njena nenavadnost, pravi Polimac, ni mogla tekmovati z nenavadnostjo slovenske kinematografije, ki zanjo ni zmogla niti hotela najti filmskih vlog.