zgodba
Chantal Akerman v nenačrtovanem dokumentarnem filmu spremlja svojo mater do zadnjih trenutkov njenega življenja. Natalia Akerman je kot poljska Židinja preživela internacijo v Auschwitzu in si nato v Bruslju ustvarila družino. Kamera, odložena na to ali ono mizo, jo snema v skrbno urejenem meščanskem stanovanju, med dnevnimi opravili, med kuhinjskimi obroki s hčerko Chantal. Ko je ta v tujini, v New Yorku, v Oklahomi, se pogovarjata po skypu. Med njune pogovore se vrinjajo posnetki gole izraelske puščave.
Poslednje delo Chantal Akerman (1950–2015) je intimen portret avtoričinega odnosa z materjo Natalio, ki vse od prelomne mojstrovine Jeanne Dielman, 23, Quai du commerce, 1080 Bruxelles, s katero je za vselej spremenila podobo in misel o filmski umetnosti, predstavlja osrednjo figuro v življenju in delu belgijske cineastke.
iz prve roke
»Že leta snemam povsod, takoj ko zagledam kader. Brez kakšnega gotovega cilja, zgolj zaradi občutka, da bo iz teh podob nekoč nastal film ali umetniška instalacija. Preprosto prepustim se, ker si tega želim, in vodi me le vzgib. Nikakršen scenarij, nikakršen zavesten projekt ali načrt. Iz posnetkov so že nastale tri instalacije, ki so jih razstavili na številnih lokacijah. Jaz pa snemam dalje. S svojo kamero. Sama. Prejšnjo pomlad sem s pomočjo Claire Atherton in Clémence Carré zbrala približno 20 ur podob in zvokov, ne da bi vedela, kam me pot vodi. Nato smo začele klesati material. Iz 20 ur jih je najprej nastalo 8, potem 6 in nazadnje sta ostali dve. In takrat sem ga zagledala, prepoznala sem film in si rekla: seveda, to je film, ki sem ga hotela narediti. Ne da bi si to priznala. Če bi si morala priznati, če bi se začela zavedati, kaj se dogaja, če bi si od vsega začetka zastavila ta projekt, tega filma najbrž ne bi nikoli posnela. Bilo bi me strah. Ali pa me ne bi bilo dovolj strah. Kajti to je v prvi vrsti film o moji materi, o materi, ki je ni več. O ženski, ki je leta 1938 iz Poljske prebegnila v Belgijo, bežeč pred pogromi in trpinčenjem. O ženski, ki jo vidimo samo v njenem stanovanju, nikjer drugje. V stanovanju v Bruslju. O materi, ki sva jo s sestro ves čas zapuščali, da bi jo po dolgih popotovanjih ena ali druga zopet našli. Je torej film o moji materi, a ne samo to. Med podobe trenutkov, preživetih z materjo, se vrinjajo posnetki iz oddaljenih krajev, včasih iz dežel, ki so suhe in puste. In vsakič, ko se vrnemo k njej, je bolj šibka. Dokler nazadnje še komaj govori in jo spanec premami po vsakem stavku. Toda ne sme spati. Zdravnik nama je rekel: ne pustita ji zaspati. Tako se s sestro trudiva, da bi ostala budna, v strahotno bolečem prizoru jo kličeva: ‘Mama, mama, mama!’ Skoraj gluha je. A naju vseeno sliši. Nato jo zopet zapustiva; vidimo puščavo, slišimo veter. In nato se spet znajdem v stanovanju. V mali sobici si zavežem vezalke, zamahnem z lasmi. Zagrnem zavese. Posnetku sledi drugi, ki bo zadnji. Tega smo že videli. Zamrznjen kader. Pogled proti kuhinji, proti njeni spalnici. A v tem stanovanju ni nikogar več. To je film o svetu, ki se premika, in ki ga mati nikoli ne vidi; skoraj nikoli več ne zapušča stanovanja. Toda zunanji svet resnično obstaja; tihotapi se med posnetke stanovanja kot kanček rumene na slikarskem platnu, brez katere slika ne bi obstajala. Je tudi film ljubezni, film o izgubi, včasih smešen, včasih strašen. Toda motren iz spoštljive distance, vsaj tako mislim. Film, v katerem se odvija prenos – diskreten, skorajda spontan, brez patosa – iz neke kuhinje v Bruslju. Trenutno je film seveda surov material, v grobih potezah, nekakšen art brut ali ‘umetnost obstrancev’. Toda nikoli ne sme postati dodelan, izgubil bi svojo moč. Na trenutke je okoren, a v tem primeru je okornost vrlina. Bega in tava, ne da bi vedeli, kam nas bo pripeljal. In vendar lahko vodi le k enemu, k smrti. Smrti matere, ki je ne bomo nikoli več videli. Samo stanovanje, zdaj prazno, molče govori o njej. Film se začne s posnetkom drevesa, ki ga stresa silovit veter. Prizor traja neskončno. Statični kader, toda poln gibanja, hrupa, tuljenja vetra. Občutek imaš, da se ne bo nikoli končal, pa se. Oblačen posnetek, siva, razpršena svetloba, brez kontrasta, umazano bela svetloba. Nato sledi sončni posnetek iz bruseljskega parka, najbrž narejen spomladi, ko je trata tako zelena, da te zaslepi. V prvem planu vidimo starca od zadaj, kako sedi na klopi. Po vsem tistem pesku je morala priti zelena; po nevihti potrebujemo zatišje. In natanko tako je bil film zmontiran; posnetki niso tam, da bi predajali informacije, delujejo na čustveni ravni, na gledalca učinkujejo, se ga/je dotaknejo. Zgodba se razvija korak za drobnim korakom, nekako tako kot vstopimo v to bruseljsko stanovanje, kjer se ženska pomika s šibko milino človeka, ki skuša ohraniti svoje krhko ravnovesje. Ženska, ki skuša obdržati nadzor …«
– Chantal Akerman
o avtorici
»Chantal Akerman je nagovarjala slehernega med nami, intimno, kot bi se z vsakim pogovarjala iz oči v oči, kot bi vsak od nas sam sedel pred projicirano sliko v kinodvorani ali v muzeju/galeriji, kjer so razstavljene njene instalacije. To je film, ki tli v nas, ki živi v nas, kinematografija, ki smo jo podedovali, ki bo skozi nas živela naprej. Mi smo njene sirote, a hkrati smo njeni dediči.«
– Bérénice Reynaud, Senses of Cinema
»Chantal Akerman, ki jo po silovitosti in izvirnosti lahko primerjamo z Godardom ali Fassbinderjem, zaseda bržkone najpomembnejše mesto med evropskimi režiserji svoje generacije.«
– J. Hoberman, The Village Voice
»Filmi Chantal Akerman predstavljajo absolutno najpomembnejši in najbolj koherenten filmski opus katerekoli režiserke v zgodovini filma.«
– Gene Siskel Film Center Gazette, Šola umetnostnega inštituta v Chicagu
»Pri pičlih 25 letih je belgijska režiserka Chantal Akerman leta 1975 z detajlno kroniko obsesivnih rutin neke gospodinje, filmom Jeanne Dielman, 23, Quai du commerce, 1080 Bruxelles, ustvarila več kot tri ure trajajoč filmski mejnik. A to je bil šele začetek. V naslednjih desetletjih je pionirsko ustoličila film potrpežljivega opazovanja skozi dolge posnetke, ustvarila filmske eseje, ki so zaplodili legije posnemovalcev, posnela muzikal ali dva, se lotila meditativnega preiskovanja ameriško-mehiške meje in vzhodnega bloka, zasnovala video instalacije za največje svetovne galerije in posnela film o židovskem humorju.«
– Nicholas Rapold, The New York Times
o filmu
»Ko sem ga gledal prejšnji teden, je bil presunljiv. Zdaj mi para srce.«
– J. Hoberman, The New York Times
»V jedru enormnega opusa Chantal Akerman je avtoričina mati, ženska, ki je preživela holokavst, se nato poročila in v Bruslju vzgajala svojo družino. V teku zadnjih letih sta bila življenje režiserkine matere in njuna močna vez pogosto ekspliciten predmet njenih videov, knjig in instalacij. S filmom No Home Movie hči Akerman portretira mater Akerman v zadnjih letih njenega življenja. Skrajno intimen film, a tudi film izjemne formalne preciznosti in lepote, je eno tistih redkih umetniških del, ki so hkrati osebna in univerzalna, ter prav tolikšna mojstrovina kot temeljno delo avtoričine kariere Jeanne Dielman, 23, quai du Commerce, 1080 Bruxelles.«
– Filmski festival v New Yorku
»Kot bi Chantal Akerman, morda prvič v karieri, popolnoma razgalila srž svojega dela in svoje rane.«
– Andréa Picard, Cinema Scope
»Akermanova nas spusti v svoj svet in nam skozi značilno kompleksno formo dovoli doumeti svoje fragmentirano doživljanje doma.«
– Justine Smith, Indiewire
»Če sta politika in estetika Chantal Akerman posvečeni ‘historiografiji in teoriji žensk gospodinj’, kot zapiše Jayne Loader v svojem eseju o Jeanne Dielman, objavljenem v reviji Jump Cut leta 1977, potem je No Home Movie, režiserkino odločno nesentimentalno ljubezensko pismo nedavno preminuli materi Natalii, nujno kulminacija tega projekta.«
– Clayton Dillard, Slant Magazine
»Intimna samorefleksija /…/ nežen, presunljiv film.«
– Sheri Linden, Los Angeles Times