Simone Massi / Italija, Švica / 2023 / 90 min / italijanščina
Trije otroci v treh obdobjih italijanske zgodovine: v prvi in drugi svetovni vojni ter v obdobju političnih nemirov sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja.
režija Simone Massi, scenarij Simone Massi, Anne Paschetta, Alessio Torino, Luca Briasco, Julia Gromskaya, Nello Massi, Assunta Ceccarani, avtor glasbe Lorenzo Danesin, montaža Simone Massi, Lola Capote Ortiz, Alberto Girotto, zvok Stefano Sasso, Riccardo Studer, producenta Salvatore Pecoraro, Daniele di Gennaro, produkcija Minimum Fax Media, koproducenti Amel Soudani, Olga Lamontanara, Rhea Plangg, Michela Pini Koprodukcija/Coproduction: Amka Films
IMDb
V krajih, kjer je bilo ljudem, ki že tako niso imeli dosti, vzeto vse, da so jim ostali le še spomini. Massi v svojem dolgo pričakovanem celovečernem prvencu naslika mozaik iz okruškov osebnih zgodb, ki niso del uradne zgodovine. Zgodb o nasilju, pomanjkanju, pa tudi uporu.
»Simone Massi je ta izjemni celovečerni prvenec, ki ga sestavlja 40.000 posameznih ročno narisanih sličic, ustvarjal dvanajst let. Film Nikjer izvrstno ponazarja Massijevo predanost animacijski obrti ter upodabljanju nekega preteklega podeželskega življenja. Izvirni naslov Invelle izhaja iz narečja dežele Marke v osrednji Italiji in pomeni nekaj takega kot »nikjer«.«
– Sara Sabatelli
Izjava režiserja
V tem delu sveta, v katerem sem se rodil in odraščal, ni nič pomembnega, kar bi človek lahko videl ali si zapomnil, nič, kar bi bilo vredno zapisati v knjigo. To je nekakšen »Nikjer«, od katerega je zgodovina zahtevala in vzela vse, kar je lahko in kar je hotela. V zameno za to zgodovino smo dobili zgodbe, takšne, ki se bodisi prenašajo od ust do ust ali so izgubljene.
[Od kratkega do celovečernega filma …] Občutek je bil, kot da bi preklopil s haikuja na roman. Soočili smo se s številnimi zapleti in dolgo je trajalo, da smo naši pravi delovni ritem. Najtežje pri ustvarjanju je bilo zamišljanje vsakega prizora kot kratkega filma zase, obenem pa filmsko celoto povezati z enotno rdečo nitjo in izdelanim scenarijem, česar prej nisem nikoli počel. Celovečerni filmi so me prisilili – in to je bilo dobrodošlo –, da sem se v pisanju preizkusil na bolj poglobljeni ravni, kar se je izkazalo za sanjsko. Skrajni čas je bil, da sem doživel nekaj novega, nekaj drugačnega.