zgodba
Ellen “Nelly” Ternan je srečno poročena mati, učiteljica, a hkrati razdvojena ženska, ki jo preganjata senca preteklosti in boleč spomin na neizživeto ljubezen. Ta spomin nas kmalu popelje v čas, ko je bila Nelly osemnajstletno dekle in nespretna igralka, nekega dne pa je spoznala slovitega Charlesa Dickensa. Med sijajnim, strastnim pisateljem, soprogom in očetom desetih otrok, ter njegovo rosno mlado muzo se je spletlo razburljivo, globoko, a krhko in nemogoče razmerje, ki sta ga morala oba plačati z molčečnostjo in ona z življenjem v anonimnosti, nevidna in skrita pred svetom.
Fiennesova intimna kostumska drama o skrivni ljubezni Charlesa Dickensa in mlade igralke Nelly Ternan namesto klasičnega biografskega portreta s pretanjenostjo razgalja tako malo znano ljubezensko življenje in silovito privlačnost slavnega pisatelja kot usodo in položaj ženske, ki je pod represijo viktorijanske spodobnosti primorana ljubiti in živeti v zanikanju.
zanimivosti
Za svoj drugi igrani celovečerec, posnet po istoimenski knjižni predlogi avtorice Claire Tomalin iz leta 1990, se je režiser Ralph Fiennes obkrožil z zavidljivo britansko zasedbo tehničnih in strokovnih sodelavcev. Biografijo mlade igralke Ellen Ternan in njene dolgoletne ljubezenske afere s pisateljem Charlesom Dickensom je za film priredila večkrat nagrajena scenaristka Abi Morgan (Sramota, Železna lady, oba 2011). Za natančno in avtentično poustvaritev dobe in miljeja viktorijanske Anglije so poskrbeli scenografka Maria Djurkovic (Kotlar, krojač, vojak, vohun, 2011), direktor fotografije Rob Hardy (Plesalka v senci, 2012), kostumograf Michael O’Connor (dobitnik oskarja in BAFTE za delo pri filmu Vojvodinja, 2008) ter maskerka Jenny Shircore (dobitnica oskarja in BAFTE za delo pri filmu Elizabeta, 1998).
iz prve roke
»Ta ženska in njena skrivna preteklost sta me ganili. Želel sem posneti film o tem, kako je Ellen Ternan postala Dickensova ljubica. Predvsem pa je to film o ženski, ki se v sebi oklepa preteklega razmerja: zaznamovalo jo je za vedno in o njem ne more spregovoriti. /…/ Dolgo sem omahoval, ali naj sprejmem vlogo Charlesa Dickensa. Po več mesecih priprav in navzlic zavedanju, kako težavno bo to delo, pa sem začutil, da se tej vlogi preprosto ne morem upreti. /…/ To mi je bržkone tudi pomagalo, saj je bilo vodenje ekipe in početje vsega hkrati zelo dickensovsko. Dickens je počel in nadzoroval vse. /…/ Čeprav sem vedel, da bo pri ljudeh morda izgubil naklonjenost, me to ni skrbelo. Bil je neznanska duša. In kot človek inherentno zmotljiv. Zelo hitro bi ga lahko obsojali. Z Abi pa sva skušala v preprostih prizorih pokazati stanje nekega zakona, v katerem se osebi ne sovražita, pač pa je med njima ugasnila iskra in jo nadomestila nekakšna prozaičnost. Ne morem se znebiti občutka, da je Dickens iskal pristen stik z žensko, kakršnega pri soprogi ni našel. Mislim, da je nekega dne zagledal Ellen Ternan in ta je bila ideal, o katerem je vedno pisal. Stala je tam, pred njim. In moral jo je imeti.«
– Ralph Fiennes, režiser in igralec
»Izjemen privilegij je delati s človekom, ki je hkrati sijajen režiser in eden najboljših britanskih igralcev, ter opazovati njegov ustvarjalni proces. Ta je močno zaznamoval sam postopek pisanja scenarija. Večina režiserjev se ne izkaže najbolje pri odigravanju dialogov. On pa je blestel v vizualizaciji in razumevanju posameznih prizorov in njihove končne podobe. Iz materiala je znal izluščiti le najnujnejše, saj je dobro vedel, kako malo igralec dejansko potrebuje. /…/ Milina, sentimentalnost, divjost in brutalnost, ki jih vidite v njegovem delu, so utelešene v človeku samem. Lahko je soscenarist, režiser, lahko je igralec, scenograf ali vodja produkcije. Med temi vlogami ne skače sunkovito, pač pa gladko pluje, medtem ko se one pretakajo skozenj.«
– Abi Morgan, scenaristka
»To je zgodba o mladi ženski, ki se je zapletla v razmerje z Dickensom. A še bolj fascinantno je bilo odkritje, da se je po njegovi smrti povsem na novo izumila. Spremenila se je v damo in se predstavljala za deset let mlajšo. Kako nenavadno, da ji je to uspelo. Še zlasti pa me je pritegnilo spoznanje, da njena zgodba predstavlja zgodbe neštetih žensk 19. stoletja, ki so živele skrivna, nevidna življenja. Od tod naslov knjige Nevidna ženska. Ker jo je Dickens naučil zavajati in varati, se je Nelly uprla. Ni pristala na to, da bo za vselej ostala skrita, in tako se je nazadnje ustvarila na novo.«
– Claire Tomalin, avtorica knjižne predloge
portret avtorja
Ralph Nathaniel Twisleton-Wykeham-Fiennes se je rodil leta 1962 v angleškem mestecu Ipswich. Na odrske deske je stopil takoj po koncu študija na londonski Kraljevi akademiji dramskih umetnosti in se že leta 1988 pridružil prestižni Royal Shakespeare Company. Prvo filmsko vlogo je zasedel kot Heathcliff v filmu Viharni vrh (Wuthering Heights, 1992), kjer ga je opazil Steven Spielberg in ga nemudoma angažiral kot zloveščega nacističnega oficirja Amona Goetha v oskarjevcu Schindlerjev seznam (Schindler’s List, 1993). Vloga mu je prinesla nagrado BAFTA, nagradi newyorških in londonskih filmskih kritikov ter nominaciji za oskarja in zlati globus. Nepretrgani niz sijajnih in raznolikih filmskih predstav sicer priznanega odrskega interpreta Shakespearjeve dramatike poslej vključuje filme: Kviz (Quiz Show, 1994) Roberta Redforda, Zadnji dnevi (Strange Days, 1995) Kathryn Bigelow, Angleški pacient (The English Patient, 1996) Anthonyja Minghella – druga nominacija za oskarja in BAFTO, Maščevalci (The Avengers, 1998), Konec afere (The End of the Affair, 1999) Neila Jordana, Rdeči zmaj (Red Dragon, 2002), Zvesti vrtnar (The Constant Gardener, 2005) Fernanda Meirellesa – najboljši britanski igralec po mnenju londonske kritike, Vojvodinja (The Duchess, 2008) – zlati globus za najboljšo stransko vlogo, Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008), Bralec (The Reader, 2008) Stephena Daldryja, Spopad titanov (Clash of the Titans, 2010), upodobil pa je tudi srhljivega lorda Voldemorta v seriji filmov o Harryju Potterju. Leta 2010 se mu je izpolnila dolgoletna želja, da bi odigral in hkrati režiral filmsko adaptacijo Shakespearjeve tragedije Koriolan (Coriolanus), premierno prikazane v tekmovalnem programu Berlinala 2011. Film mu je prinesel nominacijo za nagrado BAFTA za izjemen režijski prvenec. Potem ko je leta 2011 prejel nagrado britanskega neodvisnega filma (BIFA) za izjemne dosežke, smo lahko Ralpha Fiennesa leta 2012 gledali še v bondijadi Skyfall, ekranizaciji Dickensovih Velikih pričakovanj (Great Expectations), nadaljevanju akcijske pustolovščine Bes Titanov (Wrath of the Titans), nedavno pa v enem igralčevih nedvomnih vrhuncev – v vlogi vsestransko nadarjenega receptorja Monsieura Gustava v filmu Grand Budapest hotel dežurnega pravljičarja Wesa Andersona.
kritike
»Brezčasna feministična parabola o stiski žena in ljubic, ki ne morejo doseči enakopravnosti s svojimi mnogo močnejšimi ljubimci … Nevidna ženska je malodane popoln primerek kostumske drame, ki se na daleč izogne tisti šoli omledne, sentimentalne melodrame, kakršno tipizira Downton Abbey. Onkraj uporabe chiaroscura se v imenu neomajnega naturizma povsem odpove dickensovski atmosferi. Pretanjena upodobitev krepostne in načelne ženske, hkrati zmožne licemerstva, ki jo doseže Felicity Jones, uteleša subtilnost samega filma, ki se zdi kot Fiennesov ženski odgovor na izrazito moški Koriolan. Veliko njegove moči se skriva v rimah: v paru gledaliških predstav, v posnetkih Nelly in Dickensa, iz oči v oči, skupaj in ločena. Nellyjino usodo upodablja ponavljajoči se motiv kadriranja znotraj okvirjev, povečini okenskih – to je ženska, ukleščena v še marsikaj drugega kot le steznik.«
– Graham Fuller, Film Comment
»Predstava 29-letne vzhajajoče zvezde Felicity Jones (Like Crazy) je pravo razodetje in glavna, nikakor pa ne edina odlika filma Nevidna ženska, prefinjeno insceniranega in briljantno odigranega, da lahko zlomi še tako ukoreninjen korzetofobični odpor do takšnih reči. Drugi celovečerni režijski podvig Ralpha Fiennesa (po filmu Koriolan iz leta 2011) je resnično tista redka britanska kostumijada, ki utripa z življenjem in subtilno erotiko, medtem ko začrta potek malo znane afere Charlesa Dickensa in 18-letne Ellen ‘Nelly’ Ternan. Podkrepljena še z mamljivo priložnostjo ponovnega ogleda igralske dvojice iz Angleškega pacienta, Ralpha Fiennesa in Kristin Scott Thomas, bo ta izjemno elegantna produkcija zagotovo očarala zahtevno arthouse publiko … in spodbudila nemalo ugibanj o nagradah za Jonesovo, Fiennesa in vrhunsko tehnično izvedbo.«
– Scott Foundas, Variety
»Boljšo zgodovinsko biografsko dramo od Nevidne ženske, neverjetno očarljive in kredibilne upodobitve zamolčanega razmerja, ki ga je Charles Dickens vzdrževal z mnogo mlajšo ljubico zadnjih 13 let svojega življenja, boste težko našli. Čustveno presunljivo, a prav nič nakičeno filmsko delo je vrhunec v karieri Ralpha Fiennesa, igralca in režiserja, glavni igralki Felicity Jones pa ponudi prvovrstno vlogo, s katero izpolni vse obete, ki so jih dali slutiti njeni prejšnji filmi.«
– Todd McCarthy, The Hollywood Reporter
»Nevidna ženska je ganljiva kostumska drama, ustvarjena s preciznostjo in taktom. /…/ Prepričljiva, privlačna zgodba, ki se razvije počasi, a z mojstrsko igro in prvovrstno režijo gledalca povsem posrka vase.«
– Claudia Puig, USA Today
»Scenarij Morganove pripravi ustrezno podlago, nato pa še Fiennes svojemu junaku ves čas odreka krivdo ter ga predstavlja kot nesrečno poročeno žrtev, ohromljeno spričo nenadne ljubezni. A Nevidna ženska se upira propagandi prav toliko, kot se Nelly upira nespodobnosti. Fiennes je tu ravnal pravilno. Pri petdesetih je posnel film, ki je zrel in preudaren v najboljšem pomenu besede.«
– Catherine Shoard, The Guardian
»Intimen in inteligenten novi film Ralpha Fiennesa kaže, da je vse boljši režiser, medtem ko je igralčeva prezenca na platnu, v preteklosti občasno hladna in suhoparna, v vlogi Charlesa Dickensa – našopirjenega pava čustvene bolečine – nadvse energična in ognjevita. Fiennesov lik je kompleksen: nastopač, egoist in odvisnik od aplavza publike, ki so mu družice in otroci le v potuho, a tudi pravi umetnik in družbeni idealist. Presunljiva drama se ponaša z odlično igro in izjemno vizualno podobo.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Fiennesova Nevidna ženska, prej razpoloženjska drama kot melodrama, z izjemno delikatnostjo in filmsko inteligenco poda resnično zgodbo o ljubezenski aferi, ki jo je Dickens skrival od leta 1857, ko je spoznal 18-letno Nelly Ternan, do svoje smrti leta 1870. Zgodba, ovita v tančico precizno umerjene poetične zastrtosti, ki pred gledalcem postopoma razgrinja intimni odnos, predstavlja kolosalen dosežek Ralpha Fiennesa v vlogi igralca in režiserja. /…/ Nevidna ženka je ena tistih minljivih evokacij minule dobe, v kateri vsak delec služi celoti. Najbolj omamna in prepričljiva oživitev viktorijanske Anglije, kar jih zadnje čase pomnimo na filmu, odraža izjemen prispevek številnih sodelavcev, med njimi direktorja fotografije Roba Hardyja, scenografke Marie Djurkovic, kostumografa Michaela O’Connorja in montažerja Nicolasa Gasterja.«
– Godfrey Cheshire, RogerEbert.com
»S pomočjo čudovitih podob posebnega kolorita, podob v katerih čutimo tek časa neke druge dobe, je Fiennes prodorno razdelal tedanji odnos med moškim in žensko ter pokazal kako stroga viktorijanska doba celo takim umom, kakršen je bil Dickens, ni pustila razbiti družbenih okovov in v izrazito moški družbi enakopravnega mesta, priznati tudi ženskam. Nevidna ženska je izvrstno provokativno filmsko delo, ki celo v tako konservativen žanr vdahne nekaj svobodnega duha.«
– Denis Valič, RA Slovenija