zgodba
Zürich na začetku prejšnjega stoletja. Mladi Carl Jung se odloči, da bo preizkusil Freudovo kontroverzno metodo ‘zdravljenja s pogovorom’ na primeru Sabine Spielrein, mlade in izobražene ruske emigrantke s hudimi simptomi histerije. Prek dopisovanja o napredovanju zdravljenja se Jung spoprijatelji s Freudom in razkrije spolno ozadje Sabinine bolezni. Ta kmalu okreva in se z Jungovo spodbudo tudi sama loti študija psihiatrije. Razmerje med mladim in ambicioznim psihiatrom, njegovim mentorjem ter lepo in nadarjeno Sabino postaja vse bolj zapleteno.
zanimivosti
Zametki filma segajo v sredino devetdesetih, ko je oskarjevski nagrajenec Christopher Hampton napisal biografski scenarij z naslovom Sabina, adaptacijo knjige A Most Dangerous Method kliničnega psihologa in zgodovinarja Johna Kerra. Scenarij ni nikoli našel producenta, Hampton pa je material razvil v gledališko igro The Talking Cure, ki jo je uspešno uprizorilo Londonsko narodno gledališče z Ralphom Fiennesom v vlogi Junga. Nekaj let kasneje je Hamptona poiskal režiser David Cronenberg z idejo o novem scenariju za film.
Sabina Spielrein je bila ena prvih psihoanalitičark in pionirka na področju otroške psihologije. Čeprav je s svojim konceptom spolnega nagona vplivala tako na Junga kot na Freuda, je njeno ime v zgodovini psihoanalize komaj omenjeno. Freud je kasneje v eni izmed svojih knjig potrdil, da je navdih za svojo teorijo gona smrti našel prav pri njej, Jung pa njenega vpliva nikoli ni javno priznal. Leta 1941 so jo ob okupaciji Sovjetske zveze skupaj z njenima hčerama usmrtili nacisti. Ime Sabine Spielrein je postalo predmet širših raziskav šele po letu 1977, ko so v Ženevi odkrili kovček z njenim dnevnikom ter korespondenco s Freudom in Jungom.
iz prve roke
»Ko ljudje rečejo: ‘to ni pravi Cronenbergov film’, jim najprej povem, da je moj prvi film, sedemminutni Transfer, govoril prav o razmerju med psihiatrom in pacientom. /…/ Potem pa je tu tudi dejstvo, da je Freud vedno vztrajal pri realnosti človeškega telesa. V času, ko so bili ljudje popolnoma zakriti z oblačili, je govoril o penisih in vaginah, anusih in telesnih izločkih, o incestu in zlorabi otrok. /…/ Trdil je, da človeškega telesa ne moreš ločiti od njegove duševnosti – stvari, ki se dogodijo v telesu, se manifestirajo v umu in obratno. /…/ Jung s svojim govorjenjem o duši, bogu, arhetipih in samouresničitvi predstavlja nekakšen beg od telesa. Freud je bliže mojemu pogledu na človeško realnost. /…/ Psihoanaliza in Freud sta monumentalni temi, zato sem iskal res dobro strukturo, dramo, ki bi kristalizirala snov in obdobje. Vse to sem našel v Christopherjevi gledališki igri The Talking Cure, obenem pa je bil tam tudi lik Sabine Spielrein, o kateri nisem še nikoli slišal. Christopher je v petih glavnih likih uspel povzeti značilnosti in etos tistega časa.«
– David Cronenberg, režiser
portret avtorja
Kanadski režiser David Cronenberg se je rodil leta 1943 v Torontu in študiral na tamkajšnji univerzi. Že v svojih prvih filmih se je lotil tem, ki so karakterizirale in definirale njegovo nadaljnjo kariero: nasilje in spolnost, transformacija telesa, realnost in spremenjena realnost, družbena satira in biološka groza. Vzdevek ‘kralj venerične groze’ oziroma ‘krvavi baron’ se ga je oprijel v sedemdesetih in osemdesetih s filmi, kot so Srh (Shivers, 1975), Besnilo (Rabid, 1976), Zalega (The Brood, 1979) in Muha (The Fly, 1986). Z njimi si je prislužil kultni status mojstra telesne grozljivke, hkrati pa požel ogorčen odziv dobršnega dela občinstva in kritiške srenje. Širše občinstvo je dosegel v devetdesetih z adaptacijo romana Williama S. Burroughsa Golo kosilo (Naked Lunch, 1991) in kontroverznim filmom Trk (Crash, 1996). Oba sta mu prinesla tudi številne festivalske nagrade. V zadnjih letih se je Cronenberg odmaknil od žanra grozljivke ter se s filmoma Sence preteklosti (A History of Violence, 2005) in Smrtne obljube (Eastern Promises, 2007) (oba sta bila nominirana za oskarja) vsaj navidezno približal klasičnim standardom hollywoodske drame. Večino Cronenbergovih del smo si lahko ogledali na lanskoletni kinotečni Liffovi retrospektivi.
kritike
»Precizen, luciden in navdušujoče discipliniran. /…/ Film se brez prašnih ostankov kakšne zgodovinske biografske drame loteva kočljive psihološke in spolne tematike ter vprašanja profesionalne etike z iskrenostjo, ki se zdi povsem sodobna. /…/ Nevarna metoda med vsemi Cronenbergovimi filmi najbolj spominja na sijajna Smrtonosna dvojčka (Dead Ringers), ki se na enako osupljiv način spopadata z dramatično dualno naravo človeka, ko se ta sooča s prvinskimi vprašanji spolnosti in smrti.«
– Todd McCarthy, The Hollywood Reporter
»Intelektualno prodorna, na trenutke žgečkljiva študija o ugankah spolne sle in nevarnostih znanstvene ambicije.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Podrgnite malo po površini in hitro boste sprevideli, da se režiser vrača k njemu zelo domačim temam: histerija, gnus, spolna in profesionalna zavist. Kljub formalni zadržanosti ni film nič manj subverziven in vznemirljiv kot druga avtorjeva dela. /…/ Cronenberg je uspel ustvariti ‘akcijski film z idejami’.«
– Geoffrey Macnab, The Independent
»Nevarna metoda je film, ki ga poganjajo liki; igralci so sijajni, predvsem Keira Knightley. /…/ Brez dvoma velik film.«
– Amy Taubin, Film Comment
»Najboljših 10 – Benetke. Prvo mesto: Nevarna Metoda. Resnično navdahnjeno delo ter najbolj inteligenten in ganljiv film v tekmovalnem sporedu, ki po krivici ni prejel nobene nagrade.«
– Olaf Möller, Film Comment
»Končno sijajna intelektualna pustolovščina o rojstvu psihoanalize in Freudovem razkolu z represivno meščansko družbo zgodnjega dvajsetega stoletja /…/.«
– Amy Taubin, ‘Najboljši filmi leta 2011’, Artforum
»Zgovoren, intelektualen in večplasten. /…/ Najbolj si bomo zapomnili Keiro Knightley z njeno osupljivo in pogumno upodobitvijo Sabine Spielrein, ob kateri se bodo po vsej verjetnosti kresala mnenja.«
– David Gritten, IndieWIRE
»Trikotnik Jung-Spielrein-Freud Cronenbergu služi za premislek o nastanku psihoanalize kot provokativne vede, ki je sprožila prevrat v pojmovanju človeške duševnosti in posledično človeške družbe. Pripoved je prav zaradi elementa prevratnosti tipično cronenbergovska, čeprav je zamaskirana v format kostumske drame z začetka dvajsetega stoletja. Vse skupaj je toliko bolj osvežujoče, ker je film duhovit in tematsko ter dialoško zastavljen brez najmanjšega ozira na najnižji skupni imenovalec. Z drugimi besedami: za film, ki spoštuje in se zanaša na gledalčevo inteligenco.«
– Dušan Rebolj, Slovenske novice
»Nevarna metoda /../ je navzven rahlo konservativen, lepo dizajniran in konvencionalen kostumski film, zaradi česar so ga mnogi razglasili za nezadostno “cronenbergovskega” in potemtakem za pogrešljivega. Kot da pojem cronenbergovskega avtomatsko prejudicira grafične telesne transformacije ali razstreljene glave. Stvar je v tem, da se Nevarna metoda – /../ – ukvarja z natančno istimi stvarmi kot Cronenbergova panteonska dela, s spremembami, ki izhajajo iz protislovja med telesom in umom, ter njihovimi vplivi na družbo. Brez karakterističnih režiserjevih šokantnih podob. Še več, za lepo dekoracijo in duhovitimi dialogi Nevarne metode se skrivajo agresivni občutki, Cronenberg namreč razmerje med Freudom in Jungom prikaže kot boj za prevlado, ki je postavljen v širši družbeni prostor, in v tem kontekstu je judaizem ključnega pomena. /../ Sabina je v obeh vzpostavljenih trikotnikih “vsiljivka”, tako v družinskem (Jung – Sabina – Jungova žena) kot v psihoanalitičnem (Jung – Sabina – Freud); v obeh primerih nastopa kot element destabilizacije, kar Nevarno metodo znova povezuje z enim najboljših filmov panteonskega Cronenberga, Smrtonosnima dvojčkoma (1998). V obeh filmih namreč mazohistična pacientka preživi zdravljenje dveh evidentno konkurenčnih zdravnikov.«
– Simon Popek, Delo
»Gre za film, kjer imajo glavno besedo dialogi in igralci, ki jih interpretirajo, kjer se torej odnosi med liki zvečine omejujejo na verbalno komuniciranje ali domala “akademsko” razpravljanje, za nameček pa dogajanje, postavljeno v zgodnja leta dvajsetega stoletja, poteka v kostumski preobleki. Vse skupaj je seveda vzorno inscenirano in odigrano, prizorišča so skrbno izbrana, prizori do podrobnosti premišljeni in zgledno posneti, režija pa predzna in učinkovita.«
– Bojan Kavčič, Stop
»Cronenberg se v drami Nevarna metoda dotika tudi teme patriarhalne represije predvsem ženske seksualnosti in potlačitve nezavednih gonov, kar je bila osrednja tematika tudi v njegovih body horrorjih, kjer ženska telesa kot simptom represije zavzamejo aktivno pošastno formo.«
– Petra Gajžler, Ekran